CESARIA EVORA

Sao Vicente Di Longe

Lusafrica/Menart, 2001

Že v naslovu nove plošče je Cesaria Evora nakazala na osrednjo temo. Sao Vicente Di Longe ali »Sao Vicente z distance«. Na prejšnji zgoščenki Cafe Atlantico je »bosonoga diva s Kapverdskih otokov« naredila korak stran od prejšnje portugalsko navdahnjene morne in pozornost usmerila še v kubansko in brazilsko glasbeno dediščino, na novem izdelku pa to usmeritev samo še poglablja. Če navedemo samo nekaj glasbenikov, ki so sodelovali pri snemanju plošče, bo hitro jasno, v kakšne vode je zakoračila Cesaria Evora. To so recimo Chucho Valdes, Orquesta Aragon, Caetano Veloso, Jaques Morelenbaum in tako dalje. Kubansko–brazilska naveza torej, ki se hitro pozna v zvoku in razpoloženju posnete glasbe. Glasbenica je večino skladb s plošče celo posnela v Havani, skladbo Regresso, ki jo poje skupaj s Caetanom Velosom, pa so posneli v Rio de Janeiru in tudi s tem zgoščenki dodali še nekaj avtentičnosti.

Cesaria Evora je že dalj časa preverjena diva kapverdske glasbe, svoj položaj pa z novo ploščo samo še utrjuje. Otok Sao Vicente, na katerem je rojena, je bil v zgodovini točka, na kateri so mornarji z različnih koncev sveta odlagali svojo nostalgijo, ki se je nato kopičila v tamkajšnjih prebivalcih. Zdaj jo skozi glasbo Cesaria Evora vrača v svet.

Pevka je ob tem do rojstnega kraja vzpostavila določeno distanco, saj si v današnjem globalnem svetu težko predstavlja zaprtost kulture, pa četudi prihaja z osamljenega otoka. Res pa je, da so vezi, ki jih z drugimi konci sveta z glasbo vzpostavlja Cesaria Evora, tudi po svoje opredeljene. Gre namreč predvsem za države s podobno nostalgično zgodovino, kot jo imajo Kapverdski otoki.

Sao Vicente Di Longe je odlična plošča naše dobre znanke, ki se je na zadnjem koncertu v Ljubljani sicer pokazala v malce preveč utrujeni luči, vendar njeni novi posnetki dokazujejo, da je šlo le za trenutno »slabost«, saj ima očitno glasbenica še dovolj ustvarjalne energije.

Marko Jenšterle