FAUDEL

Samra

Mercury/Multimedia, 2001

Favdel je predstavnik nove generacije šebov in šeb, s precej drugačno glasbeno potjo, kot so jo imeli starejši kolegi. Favdel je pravi beur, Alžirec druge generacije, rojen februarja 1978 v kraju Mantes La Jolie. Medtem ko so starejši kolegi v najstniških letih služili drobiž z nastopanjem po porokah, kjer so preigravali in prepevali tradicionalne in druge uspešnice, je drugogeneracijski najstnik Favdel ubral pot, ki po svoje, če malce pretiravam, križa poroke, karaoke in rapperske ter druge urbane cestne zabave. Favdel je namreč začel nastopati pri dvanajstih letih na mladinskih zabavah v četrti, in sicer tako, da je pel čez posnete pesmi Khaleda, Mamija in drugih, verjetno vsaj še Hasnija. Ta podatek o prvih korakih po poti glasbenika morda pojasni tudi, zakaj Favdlovo petje včasih bolj spominja na enega, drugič drugega raimana in njihove sloge; tako enkrat prepoznamo Mamijevo, drugič Khaledovo šolo, povečini pa je dokaj sladko in v maniri tako imenovanega lover's raija, katerega kralj je bil do prezgodnje smrti Hasni. Favdla je proslavilo predvsem sodelovanje v Treh soncih s starima arabskima mačkoma francoske glasbene srenje, Rašidom Taho in Khaledom; seveda je tudi za to, da je postal tretje sonce koncerta in koncertne plošče, potreboval kar nekaj uspeha.

Plošča Samra - Favdlova druga - sledi uveljavljenim obrazcem novejšega raijevskega izdelka: posneta je pretežno v Franciji in delno v Ameriki, skladbe so povečini dolge štiri minute, glasovnih uvodov načeloma ni, konci pa gredo pogosto še vedno v fade out; jezikovno meša predvsem alžirščino in francoščino, glasbeno pa si sposoja tako rekoč od vsepovsod - ali vsaj od latina (Salsa rai) do egiptovske klasike (Paris – le Kaire), torej od Amerik čez Evropo nazaj do severne Afrike. Samra je soliden in poslušljiv izdelek novega novega raija, pravzaprav eden boljših, kar jih je v zadnjih časih doseglo naša ušesa; prepričana pa sem, da bi med novejšimi kasetnimi izdajami z veliko truda lahko izbrskali kaj boljšega, a tudi veliko slabšega. Izdelku se pozna, da je delo glasbenika mlajše generacije, ki dokaj suvereno in spontano vnaša sodobne glasbene trende, po drugi strani pa ohranja dovolj vezi »s četrtjo«, z zvokom, duhom in dušo raija, da je plošči vredno prisluhniti.

T. Capuder