Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: napo.lee-tano

EDO.G

The Truth Hurts

Ground Control – Nu Gruv, 2001

Verjetno se vsak med nami kdaj pa kdaj zaloti, da mu misel pobegne kakšno desetletje ali dve v preteklost. Pa niti ne gre vedno za jadikovanje o dobrih starih časih, ampak tudi za premišljevanje o ljudeh, ki so se v nekem času pojavili, živeli vzporedno z nami in potem poniknili v neznano. Kje so zdaj? Kaj delajo? Bodo še kdaj tu ali so odšli v nepovrat? Eden takih sopotnikov, ki so prileteli, treščili in poniknili, je tudi Edo.G. Že res, da v naša življenja ni vstopil z mesom, kostmi in krvjo, ampak z verzi in rimami, ki jih je ujel v prvenec Life Of A Kid In The Ghetto. To je bilo približno takrat, ko je Slovenija postala samo naša. Nekaj let kasneje je Edo (prav slovensko ime, mar ne?) izdal še uspešnejše nadaljevanje Roxbury 02119. In poniknil. Nadvse uspešno, se ve: ni se pojavljal na malih ploščah, ni sodeloval pri kompilacijah, ni počel pizdarij, ki bi ga uvrstile v kroniko ... Eda ni bilo več, verjetno je bil priden in je srebal pivo v bostonskih klubih.

Sedemletna odsotnost kakopak pomeni to, da ga ima zdaj marsikdo za začetnika – recimo vsi tisti, ki zgodovino rapa štejejo od Tupacove smrti naprej. Zanje bo to dober prvenec, za druge pa sijajna reinkarnacijska vrnitev. Vsi pa smo zadovoljni. The Truth Hurts je namreč zelo dober album. Produkcijsko raznovrsten izdelek poganjajo predvsem trije komadi: otvoritveni Sayin' Something, ki ga je produciral DJ Premier, Situations, katerega smetanast klavirski vzorec je domislica Peta Rocka, in ločitvena travmatiada Just Because, ki ga je produciral kar Edo sam, za pevsko gostjo pa povabil še ne slišano, a prepričljivo debitantko Free. A dobrih stvari s tem še ni konec, izmed štirinajstih kosov je treba poudariti vsaj še dva: poskočnico What U Know ter bolj umirjeno Nothing Ventured, kjer ob Edu mikrofon boža še Black Thought (The Roots).

The Truth Hurts pravzaprav ne bi smel nositi tako ostrega naslova – resnica namreč je, da je v času prvega Edovega hiphopovskega življenja ustvarjalo veliko mojstrov ceremonij, ki so bili zelo dobri, a so potem izginili. Mnogi so bili boljši od današnjega mladega, v povprečni komerciali utapljajočega se vala. Če komu od starih uspe povratek, je to dobra novica, ki bo bolela le morebitne aktualne konkurente. Mislite si torej, da je naslov plošče The Truth Is Back, in namesto bolečine vas čaka dober občutek. Naj se vrne še kdo!

napo.lee-tano