JOE HEANEY

The Road from Connemara

Topic, 2000

Glasbo iz ZDA že mogoče razmeroma dobro poznamo, veliko neodkritega in neposredno povezanega z ameriško glasbo pa nas čaka na Irskem, Škotskem in v Veliki Britaniji. Če boste kdaj resneje študirali bluegrass ali stare countryjevske balade, boste namreč kmalu odkrili, da veliko balad in tudi bolj plesno naravnanih skladb korenini prav tam. Priseljenci v Novi svet so pač s seboj prinesli tudi glasbo. Pričujoča plošča prinaša posnetke iz leta 1964, ko je bil pevec Joe Heaney (1919-1984) na vrhuncu pevskih moči. Živel je na območju, kjer so ljudje izjemno veliko prepevali, muzikologi pa pravijo, da je njegov način petja zadržal veliko značilnosti starinskega. Glasba živi svoje življenje, zato bi ne imelo smisla Heaneyja razglašati za najpomembnejšo vez s starim ali ljudskim, čeprav so nekateri angleški novinarji po izidu plošče počeli prav to. Kakorkoli, gotovo je nekaj posebnega v tej glasbi, in že ob prvem poslušanju vam bo Heaneyjev nešolan glas zlezel pod kožo; ko človek sliši nekaj tako prodornega, začne verjeti, da je Heaney res slišal starce prepevati in potem mlajšim glasbenikom približal pozabljeno tradicijo, v tem pa je največji pomen njegovega dela. Seveda je nemogoče, da bi v tej kratki oceni podali vsaj približno vse ključne podatke o zapuščini Joeja Heaneyja in o njegovem življenju. Mogoče vas bo o pomenu njegovega dela vsaj nekoliko prepričala malo znana zgodba o nastopu na festivalu v Newportu ali pa bo vsaj pritegnila vašo pozornost. Tommy Makem in bratje Clancy so bili veliki oboževalci Heaneyjevega petja in predvidevamo lahko, da so pri njem dobili skladbico ali dve. Tom Clancy je Heaneyja leta 1965 celo povabil na festival v Newportu. Na tem festivalu je Dylan nastopil z elektrificirano zasedbo, njegov menedžer Albert Grossman in muzikolog Alan Lomax sta se tedaj zaradi različnih prepričanj dobesedno stepla, Joe Heaney pa je tri večere zapored nastopil z 20-minutnim programom in bil deležen burnega aplavza. Heaney je pozneje verjetno tudi po zaslugi nastopa na Newportu postal pravi mali zvezdnik in je veliko nastopal po ameriških klubih, menda obkrožen z mladimi lepotičkami. Ploščo je izdala založba Topic v ciklu Musical Traditions in brez zadrege lahko zapišem, da gre za eno boljših tovrstnih izdaj v zadnjem času. Spremlja jo 60 strani navdušujočega branja z besedili vseh skladb in podatki o snemanjih. Največ pa so, če odmislimo pomembnost glasbenih posnetkov, gotovo vredne transkripcije intervjujev, ki sta jih s Heaneyjem naredila Ewan MacColl in Peggy Seeger. Naj za konec zapišem samo še nekaj naslovov pesmi, ki jih gotovo poznate v kakšnih drugih različicah: Barbary Ellen, The Jug of Punch in The Old Man Rocking the Cradle (Topic Records, 50 Stroud Green Road, London N4 3ES, UK; www.topicrecords.co.uk).

Jane Weber