HEINZ HOLLIGER

Schneewittchen

Ecm New Series/Statera, 2000

Nekateri ga priključujejo Nonoju, drugi Kurtagu in Rihmu, vendar bi ga težko opredelili ravno zaradi težnje po osvoboditvi glasbene pisave, nenehni tendenci po ekstremizmu, v katerega se zateka v iskanju novih izraznih sredstev, ki ga večinoma prinesejo na meje izraznosti. Vse to združuje v sebi oboist, skladatelj in dirigent Heinz Holliger. Po končanem študiju kompozicije, klavirja in oboe v Bernu, Baslu in Parizu se je bliskovito mednarodno uveljavil najprej kot izvrsten solist, kasneje tudi kot skladatelj. Ker enako dovršeno obvladuje klasični, zlasti baročni, in sodobni repertoar, se je uveljavil na obeh področjih, seveda pa je postal priljubljen zlasti pri sodobnih skladateljih, kot so Berio, Carter, Ferneyhough, Ligeti in Lutoslawski. Svojemu glasbilu je dal prednost tudi pri skladanju, veliko pozornosti pa posveča vokalni glasbi. Glasbena iskanja so ga vodila od začetnih vplivov Klausa Huberja, Bouleza in Veressa, ki je zanj "eden najpomembnejših navdihov sodobne švicarske glasbe", sčasoma pa se vse bolj oddaljuje od koncepta čiste glasbe in išče meje izraznega v instrumentaciji in vokalnih tehnikah. Želel je priti do meja glasbenega izraza, izčrpati glasbeni material in ga pripeljati do lastnega izničenja. V tem iskanju ga lahko primerjamo s Samuelom Beckettom, po čigar delih je uglasbil več gledaliških del (Come and Go, 1976-77, Not 1, 1978-80). Tudi sicer je pri iskanju libreta večkrat posegel po delih pesnikov (Georg Trakl, Paul Selan, Robert Walser) in pisateljev (Samuel Beckett), ki so v pisanju izražali absurd, razveljavljenje družbenih in socioloških klišejev in z raznimi sredstvi iskali najpreprostejše stvari, ki so obenem tudi najpomembnejše. Tudi Holliger je želel glasbeni jezik očistiti dekorja, ga reducirati in razgaliti v najenostavnejši obliki; to je izrazil v delih Siebengesang in Der magische Tänzer ter operi Glühende Rätsel.

V osemdesetih letih se Holliger poglobi v Hölderlinova dela in tako nastane Scardanelli - ciklus za flavto, mešani zbor, orkester in magnetofonski trak. Sledijo mu Zwei Trakl Lieder in Koncert za violino, dela, ki izražajo vsa nasprotja med osebnim izrazom in formalizacijo, intuicijo in konstrukcijo in odnosom med preteklostjo in sedanjostjo.

V devetdesetih letih se Holliger vsebinsko približa Robertu Walserju, v katerem je našel sorodno dušo v iskanju prečiščenega in brezčasnega izraza. Njegov glasbeni jezik postane mnogo bolj odprt in neposreden, instrumentalni del pa dobi večinoma vlogo komentatorja glasu, obenem pa daje glasbi izrazito ekspresivno noto s poudarjanjem občutij in razpoloženj. V tem obdobju so nastala dela kot Beiseit, Wie immer in tudi opera Schneewittchen. Holligerja je Walser navdušil z večplastnim prikazom dogajanja in s psihološkimi portreti nastopajočih, ki nihajo na meji norosti in delujejo vseskozi nekoliko shizofreno. Ravno v psihološkem raziskovanju meja je posegel Walser še dlje kot Beckett. Pomenska spremenljivost fabule, karakternih lastnosti oseb in besedila samega, ki je poln aluzij, je Holligerja navduševala že v Walserjevih pesmih, po katerih je napisal delo Beiseit. Po svoje torej Walser in Holliger govorita isti jezik, le z različnimi izraznimi sredstvi. Holliger je v Walserju odkril vse lastnosti glasbe, ki mu je blizu, in jih je nekako prenesel vanjo. Pri tem so bistveno vlogo odigrali pevci glavnih vlog (Sneguljčica - Juliane Banse, kraljica - Cornelia Kallisch, princ - Steve Davislim, lovec - Oliver Widmer), orkester pa je njihova razpoloženja bodisi stopnjeval ali pa je glede na vsebino deloval parodično in s tem zbujal aluzije na drugačen pomen besedila. Maščevalen in okruten značaj kraljice je tako ilustriran s pihali in marimbo, medtem ko so odgovori Sneguljčice podkrepljeni s kriki flavte in z zvoki celeste. Prav tako si je za nekatere pojme izbral fiksne tone (fis za greh in tako dalje) ter jih kodiral. Po drugi plati pa je z dvojicama besedilo - glasba, glas – glasbilo relativiziral operno vsebino in s tem odprl možnost novih, različnih interpretacij in razumevanj, ki pa vsekakor ostajajo vsaj parodična, satirična glede na konkretno vsebino pravljice o Sneguljčici. Da bi glasbeno poudaril prisotnost ironičnega, na trenutke že kar sarkastičnega parodiranja fabule, je Holliger posegel po najrazličnejših glasbilih. Tako so stavki, ki imajo v banalnem pomenu pozitivno vsebino, večkrat spremljani s kontrastno glasbeno podlago: kot bi se glasba iz vsebine norčevala, ironično namigovala na drugačno razumevanje vsebine. Nasprotno pa si Holliger v izvirno parodičnih pasažah privošči nekaj glasbenih citatov, izmed katerih je najbolj prepoznavno delo Wozzek Albana Berga. S tematskimi citati želi vzbuditi v poslušalcu asociacije na ta dela ali pa se poigrava z besednimi igrami med besedami v tekstu in naslovi del.

Pri izbiri glasbil se Holliger nikakor ni omejeval, tako da pestrost zasedbe v orkestru spominja na baročne opere. Četudi po eni strani orkester ilustrira glas, pa je samostojnost njegove vloge ravno v na trenutke parodičnem odnosu do vsebine, s katerim napeljuje na "poslušanje med vrsticami". S tem je vloge pevcev in orkestra Holliger najprej ločil in osamosvojil, nato pa jih je ponovno združil v nekakšnem kontinuiranem duetu.

Sneguljčica Heinza Holligerja je bila prvič izvedena v Zürichu, oktobra 1998, pod taktirko Holligerja samega. Kompleksno delo, polno aluzij in satire, obenem pa sugestivno, vsebinsko in glasbeno večplastno in razgibano, je spričo projekcije v pravljični svet osvobojeno neposredne družbene kritike, saj je bolj umetniški prikaz nekega pogleda na svet, neke vrste opera absurda.

Marina Žlender