Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

ITALIAN INSTABILE ORCHESTRA

Litania Sibilante

Enja, 2000

»Na lanskoletnem festivalu Chicago Jazz sem si med vsemi koncerti najbolj zapomnil nastop Italian Instabile Orchestra. Če je bil nizozemski bigbendovski variete ameriškim spremljevalcem jazzovskega dogajanja že predstavljen, pa je bil ta orkester zanje in zame pravo razodetje. Predvsem vredno omembe pa je, da njihove žive predstave prav nič ne izgubijo, ko so zapisane v disk,« je v februarski številki revije Down Beat zapisal Aaron Cohen, ko je ocenjeval ta zadnji album najpomembnejšega (in največjega) italijanskega novojazzovskega agregata – in mu na koncu prisodil štiri in pol zvezdice. Pomislite: Američan, in to v konservativnem Down Beatu! Enkrat za spremembo se moram torej celo strinjati. Na tem orkestru in predvsem v njegovi glasbi je res nekaj, čemur se poslušalstvo še tako različnih pogledov na to, kaj sploh so jazz in njegovi relevantni derivati, ne more upreti. In najlepše: obisk koncerta in poslušanje albuma ponujata sicer v nekaterih značilnostih različen, a povsem enako intenziven užitek. Daljše, kompleksno zastavljene in praviloma avtorske skladbe se naravnost bohotijo z znanjem, domislicami, energijo, zvokom, (več)pomenskostjo in še čim. Tako je tudi v šestih na tem albumu, za katerimi nam po poslušanju ostane več kot uro polnokrvnega bigbendovskega jazzovskega užitka. Kot je skoraj pravilo, so vse prispevali sami člani orkestra. Res je, da je med njimi tudi jazzovski standard Lover Man, a je priredba trombonista Giancarla Schiffinija tako izrazito avtorska, orkestrska izvedbena nadgradnja z izstopajočim solističnim prispevkom saksofonista Maria Schiana pa tako prepoznavno »instabilovska«, da se popolnoma prilega orkestrovemu siceršnjemu repertoarju. Schiaffinijev je sicer še en prispevek, sama naslovna skladba Litania Sibilante, tudi sicer najdaljša in morda najzahtevnejša skladba albuma, ki ji daje poudarjena vloga violinista Renata Geremie nekoliko komoren zven. V nasprotju z M 42, ki ji na albumu sledi in ki jo je podpisal vedno boljši trobentač Alberto Mandarini. V njej namigi na italijanske ljudske teme predstavljajo iztočnice za prepričljive improvizacije članov orkestra, ki pa jim daje trdno podlago vztrajna medigra klavirja in harmonike, odličnega Umberta Petrina in Antonella Salisa. Petrin sicer blesti že v uvodni skladbi albuma Scarlattina Gianluigija Trovesija, ki je sicer samosvoj hommage skladatelju Scarlattiju, medtem ko je Sequenze fughe čelista Paola Damianija mnogo bolj zabavna, kot namiguje naslov, a ob bleščečih domislicah v drugih skladbah ostane na koncu nekako pozabljena. Od takšnih domislic seveda kar iskri sklepna Herr Fantozzi. Podpisal jo je trobentač in idejni vodja tega izjemnega novojazzovskega orkestra Pino Minafra, znan po svojih duhovitostih, a tudi po socialni in politični osveščenosti. Zato se ne smete začuditi, ko se skladba in album iztečeta ob njegovih, v megafon povedanih komentarjih. In na tej točki si boste zagotovo zaželeli, da »daste album še enkrat skoz«!

Zoran Pistotnik