KENNY BARRON TRIO

Live At Bradley

Universal/Multimedia, 2001

Morda se motim, a v zadnjem času imam občutek, da postaja temeljna jazzovska zasedba, se pravi klavirski trio, spet zelo priljubljena. To velja za klasične zasedbe Billa Evansa, ki je še danes eden velikih mojstrov take zasedbe, in Oscarja Petersona ter tudi za sodobnejše, na primer Jarrettov trio, ki izvaja standarde, ali zasedbe radikalnejšega Paula Bleya. Seveda bi bilo samo nenavadno, če se v tem formatu ne bi preizkusil tudi eden najboljših mainstream pianistov današnjega časa Kenny Barron.

Live at Bradley's je naslov plošče, ki se bo ljubiteljem umirjene jazzovske glasbe gotovo takoj priljubila. Pravzaprav je nenavadno samo to, da je moral ta izvrstni koncert, na katerem sta Barrona sijajno spremljala kontrabasist Ray Drummond in bobnar Ben Riley, na izid čakati celih pet let – od aprila 1996. Če je Jarrett v interpretacijah standardov navadno kar precej drzen in inovativen, potem je Barron gotovo mnogo bolj zadržan. V ospredju njegovega zanimanja je ves čas melodija, ki jo izvaja z izjemno lahkoto in prefinjenostjo. Toda zaradi dolžine skladb (prelepa Blue Moon je z malenkost manj kot desetimi minutami najkrajša) ima Barron vendarle priložnost pokazati vse odlike igranja na klavir, ki je včasih na studijskih ploščah morebiti nekoliko bolj zadržano in togo.

Live at Bradley's je plošča zrelih interpretacij in izjemne zvočne lepote, ki nenehno vabi k poslušanju, obenem pa dokazuje vitalnost male jazzovske zasedbe.

Jure Potokar