RABIH ABOU KHALIL

The Cactus Of Knowledge

Enja, 2001

Veliki libanonski mojster uda ali enajststrunske arabske lutnje, pa tudi mag glasbe, ki naseljuje nejasno območje med new ageom, jazzom in etno glasbo, je izjemno priljubljen že vse od izida plošče Between Dusk and Down (MMP, 1986), še bolj pa odlične Blue Camel (Enja, 1992), na kateri je sodeloval s Charlijem Marianom, Kennyjem Wheelerjem in Stevom Swallowom. Od tedaj dalje je postal za sedanjo založbo eden najdonosnejših sodelavcev, saj skupna naklada plošč presega številko milijon. To je za to glasbo gotovo izjemno.

Tudi nova plošča s svojim mističnim naslovom in razkošno ter malce kičasto zunanjo opremo nadaljuje Khalilovo tradicijo, zato pa toliko bolj odstopa po zvoku. Avtor pravi, da je Kaktus spoznanja njegov najbolj ambiciozen projekt doslej, in najbrž mu je v tem treba pritrditi vsaj s stališča števila sodelujočih glasbenikov. Kar dvanajst jih namreč izvaja zelo kompleksno glasbo, še vedno slonečo na bližnjevzhodnih neparnih ritmih, vendar tokrat močno nadgrajeno z zvočnimi intervencijami značilnih jazzovskih glasbil, kot so trobente in saksofoni. Nič čudnega, če torej subtilnega zvoka Khalilovih strun skoraj do konca plošče sploh ne slišimo. To je gotovo škoda.

Nasploh se ne morem znebiti vtisa, da je Abou Khalil tokrat zamenjal količino s kakovostjo in da postaja njegova nova glasba vse bolj podobna nekoliko hladnim, odtujenim zvokom cele vrste jazzovskih plošč, s katerimi osebno nimam kaj početi. Ja, gotovo je v pripravo in snemanje plošče vložil veliko ustvarjalnih naporov – morebiti celo preveč, ker se plošči to nedvomno pozna. Skoraj nenehne, skoraj histerične intervencije najrazličnejših pihal je namreč zelo naporno poslušati, in kar nekajkrat sem se moral potruditi, da sem zdržal do blagodejnega akustičnega intermezza Fraises et Crème Fraîche oziroma do konca plošče in skladbe Pont Neuf.

Rabih Abou Khalil bo kmalu nastopil tudi na jazz festivalu in prav zadovoljen sem, da je napovedana zasedba akustična, pa tudi občutno manjša (sekstet). To bo za njegovo navadno zelo subtilno stkano tapiserijo ritma in melodije gotovo primernejše zvočno okolje.

Jure Potokar