Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Katarina Višnar

LOW

Things We Lost In The Fire

Tugboat, 2001

Pravijo, da glasba ameriškega tria Low obnemi poslušalstvo na koncertih ter da so edini rockovski bend, katerega živi nastop lahko spremljaš pod odrom in obenem slišiš natakarja tam nekje zadaj, kako toči pijačo v kozarce. Tako tiho znajo igrati Low. Za opis njihove glasbe so kritiki iznašli termina 'slow core' ter 'slow fi'. S tem so nakazali izvor glasbene zvrsti, ki jo ustvarja skupina. Ogoljena do srži, varčna ter izredno počasna, zelo redko nad 60 udarcev na minuto. Osnovni instrumentarij: večglasno petje, kitara (velikokrat brez efektov), bas ter nenavadno skop komplet bobnov. Korenine, iz katerih izhajajo Low, so prejkone v ameriški duhovni in country glasbi. Četudi Low v glasbi ne prenapenjajo svojih religioznih prepričanj – vsaj ne s ceneno reklamo -, se dobro ve, da sta glavni motor skupine, zakonca Mimi Parker in Alan Sparhawk, globoko verna človeka, mormona. Tudi če sprejmemo, da Low mestoma res nekoliko pridigajo, pa vse drugo, kar predstavijo, priča o tem, da so Low umetniki izvrstne in navdihnjene introspekcije. Bog in religiozno v resnici nikjer očitno ne udarita ven – a vseskozi se zavedamo, da sta prisotna, v glasbi in v besedilih. Ob tem pa nekoliko preseneti dejstvo, da je glasba Low pravzaprav precej mračna, temačna in žalostna, tudi takrat, ko govori o sreči. Vzemimo na primer komad In Metal, kjer Mimi poje o enoletni hčerkici in pravi: »Nekoliko sovražim, ko te vidim rasti, kajti tako kot tvoje čeveljčke bi rada obdržala majhno tudi tvoje telesce, v kovini.« Če morbidnost nekaterih scen, o katerih pojejo Low, potegne na njihovega vzornika Nicka Cava, pa ostajajo drugod brez vsakršne patetike ali romantike, zato pa so prepojeni z enigmatičnostjo. Dogajanju, ki ga opisujejo, le stežka sledimo; tu ni ne kronologije, ne razlage, ne gotovih dejstev. Namesto pričakovane epike vlada lirika, namesto v zgodbi se znajdemo med občutki, spomini, utrinki, barvami, vonji, oblikami.

Things we lost in the fire je peti album skupine in drugi, ki ga je produciral naš stari znanec Steve Albini. Njegova »hands-off« produkcija je zvoku prihranila vsakovrstne nepotrebne okraske, hkrati pa je dodala nekaj zanimivih poudarkov. Low so tako ustvarili svoj morebiti najbolj komunikativen album, ne da bi s tem kompromitirali doslednost ali kvaliteto. Koliko se bo to poznalo pri številu prodanih ploščkov, še ne vemo, a gotovo je, da Low ne bodo kar tako zapustili sence, v kateri delujejo, v zameno za reflektorje slave.

Katarina Višnar