Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
BAABA MAAL
Missing You/Mi Yeewnii
Palm Pictures, 2001
Najprej: to je album, ki so ga evropski glasbeni kritiki in poročevalci še pred uradnim izidom uvrstili na prvo mesto majske evropske lestvice za world music (Worldmusic Charts Europe). In to potem, ko smo se z Baabom Maalom nazadnje zares srečevali skoraj natančno pred dvema letoma. Takrat je izšel njegov album Live At The Royal Festival Hall, vendar pa je njegov zadnji album, ki je bil v celoti zapolnjen z novimi skladbami, odlični Nomad Soul iz leta 1998. Res je, da so od takrat izšle še nekatere druge plošče z njegovim imenom, vendar je šlo zgolj za obogatene ponatise zgodnjih albumov (leta 1998 legendarna Djam Leeli: The Adventurers, lani zelo zanimiva Jombaajo za francoski Sonodisc, letos že dobro znana Wango za isto založbo). Na njegovo zares sveže delo pa smo čakali kar tri leta. In dočakali smo zares dober izdelek. Ne le, da je vseh 11 pesmi na albumu Missing You/Mi yeewnii novih in Maalovih lastnih, tudi sam pristop k izvedbi je drugačen. Z njim se vrača k začetkom svoje glasbene kariere in seveda h koreninam: k akustiki in k senegalski različici griotske zapuščine. Akustična izkušnja po instrumentalni plati asketske mojstrovine Djam Leeli je tokrat bogato nadgrajena ter s pristopom in vsebino soustvarja razveseljiv aktualen trend opuščanja elektrificiranih in studijsko preproduciranih pop obrazcev, ki smo mu priča pri delu nekaterih vidnih afriških ustvarjalcev. Naj samo spomnim na to, kar je v Ljubljani pred kratkim predstavil Salif Keita. Že pred tem se je k akustiki in tradiciji vrnil drug cenjen malijski kitarist Kante Manfila. In prav njega najdemo tudi na tem albumu, ob njem pa še odličnega igralca na koro Kaoudinga Cissokoja, ki ga sicer poznano tudi z ljubljanskega koncerta, ter še enega malijskega mojstra tradicionalnih glasbil - Lansineja Kouyateja za balafonom. To so seveda samo najbolj izstopajoči soustvarjalci bogate akustične zvočne podobe tega albuma. Čeprav se je Maal tokrat načelno odrekel pristopu, kakršnega je uveljavil na Nomad Soul, pa vendar ni šlo čisto brez tam uporabljenih prijemov. Posnetki so začeli nastajati v Senegalu, dokončevali pa so jih v angleških studiih. Tudi producent je bil znan angleški mojster John Leckie, ne nazadnje pa se v posameznih skladbah pojavijo tudi evropski glasbeniki. Vendar je vsega tega manj, in tudi kolikor je teh ostankov, se tako dobro zlijejo s prevladujočo podobo albuma, da jih razpoznavamo bolj iz podatkov k albumu, kot pa s samim poslušanjem. Iz skoraj intimnega razpoloženja sicer izstopijo posamezne skladbe, tudi kakšen potencialen hit bi se našel, a v dokaj izenačenem toku albuma predvsem ustvarjajo dodatno dinamiko, ne da bi krnile enoten vtis odličnosti celotnega predstavljenega dela. Baaba Maal je še enkrat dokazal, da ga upravičeno štejemo med velikane afriške popularne godbe.
Zoran Pistotnik