BARBARA MORGENSTERN

Fjorden

Monika, 2000

Glasbeni čistuni bi se verjetno strinjali, da ga ni večjega muzikantarskega gravža, kot je kakšen podeželski one man band. Zalizani, morda nekoliko daljši lasje, brezmadežno urejena srajca, kakor-odbita kravata ter osladni repertoar, v katerem več kot pol glasbenih nalog tako opravijo že programirane klaviature same. Kot nekdo, ki je otroštvo preživljal v turističnem kraju – ki je seveda poznal one-man-band sceno, lahko priznam, da sem posledično razvila svojevrstno averzijo do takšnih muzik in muzikantarjev. Pravzaprav se mi je koncept enega glasbenika, ki ob poenostavljenih programiranih ritmih proizvaja posladkane elektro zvoke, zdel tudi popolnoma brezupen. V to nisem nikoli podvomila, ta receptura se mi enostavno nikoli ni zdela kakorkoli obetavna.

Barbara Morgenstern, doma iz Hagna v zahodni Nemčiji, trenutno delujoča v Berlinu, pa je obstoječe kanone one man banda postavila na preizkušnjo in zmagala. »Obožujem glasbo, ki mi zlomi srce,« je zatrdila in tako zakoličila okvir svojega delovanja. A njen koncept srce parajoče godbe je bolj podoben nenadni poletni nevihti, ki se iz pianissima večernega vetrčka dvigne v orkan, zabliska in zagrmi, in z dežjem v trenutku prežene turiste z obmorskih teras. Barbara Morgenstern je omejitve, ki jih ponujata žanr melodramatičnega popa in relativno primitivna in omejujoča tehnologija klaviatur z ritem mašinico, sprejela kot ustvarjalni izziv, vreden pozornosti in dialoga. Zanimivo je, da ji niti za trenutek ni bilo treba kompromitirati teh postulatov, da je lahko prišla na dan s pohvale vrednim rezultatom. Njena glasba združuje melodramatičnost ljubezenskih zgodb in nekakšno neekscesnost, ki jo najdemo v glasbi s teras. To dvoje je sestavljeno v godbeni kolaž, ki je po vsej površini umirjen in gladek, tu in tam skoraj apatičen, a nas nato preseneti s pogostimi notranjimi napetostmi. Pesmi zelo nemoteče, celo neopazno prehajajo iz vokalnih v instrumentalne, glas Barbare Morgenstern pa v strogem dizajnu nemškega govora išče z žametom obložene lounge kotičke. Njena besedila nočejo biti poezija, niso navdušujoča in ne pretirano poglobljena. A kot takšna ravno prav sedejo h glasbi.

Seveda je treba opozoriti tudi na dejstvo, da končni izdelek ni minimalistični enojec. Četudi nedvomno avtorski izdelek, zasnovan na že prej omenjenem glasbenem konceptu avtarkičnega izvajalca z inštrumentom, pa je album Fjorden zaradi studijskega izvora večplasten, obogaten s kitaro, violino, bobni in seveda sempli. In res je, da se Barbarin one woman ansambel verjetno ne bi tako hitro ujel v mreže glasbenega tiska in kritike, če ne bi z njo sodelovala cenjena Robert Lippok iz To Rococo Rot in Stefan Betke ali Pole. Prispevala sta nekaj produkcije in zvokov, Betke tudi mastering vse plošče. Vendar pa ta prijateljska pomoč nikakor ne bi smela zveneti kot kakšna medvedja usluga, kot nekaj, kar je glasbo Barbare Morgenstern sploh naredilo zanimivo. Gre le za finale, poliranje, dodatke, ki so vsekakor na pravem mestu in dobrodošli, a nikakor ne ključni za kvaliteto izdelka.

Fjorden je že drugi album Barbare Morgenstern, ki je glasbeno pot začela v Hamburgu, sredi devetdesetih let pa se je znašla v berlinskem lo-fi gibanju, znanem pod imenom Wohnzimmer Szene. Nekaj časa je sodelovala v skupini s Christianom Obermaierjem in Michaelom Mühlhausnom. Oba glasbenika danes delujeta v hamburških alter pop junakih Blumfeld. Že takrat je Barbara Morgenstern zasnovala svoj slog s solističnimi nastopi ob spremljavi posnetega traku. Nato pa jo je izvohala Gudrun Gut, ena stalnic berlinske ženske rockovske scene, in ji ponudila zatočišče pri založbi Monika. Moniko odlikuje jasno politično poslovno stališče, v varstvo namreč vzame le avtorice ali pa skupine, kjer sodeluje vsaj ena ženska. Barbara Morgenstern je bila zagotovo prava izbira za Moniko. Od prvega albuma, Vermona ET6-1, ki je izšel leta 1998, je do lanskoletnega Fjorden pokazala, da ne misli obtičati na enem mestu. Zato upajmo, da jo bomo še srečali - in kmalu.

Katarina Višnar