HUGO RACE + TRUE SPIRIT

Long Time Ago

Glitterhouse/Panika, 2001

Long Time Ago je več kot dobrodošla dvojna zbirka pesmi, ki jih je Hugo Race posnel sam ali v sodelovanju s spremljevalno zasedbo True Spirit in večinoma že objavil na devetih albumih. Dobrodošla že zato, ker je večina rednih plošč težko dosegljiva, izšle so pri različnih evropskih založbah in le redko dočakale ponatis. Obenem je kompilacija priložnost, da se objavijo posnetki, ki iz kakršnih koli razlogov niso našli mesta na predhodnih ploščah, nekatere druge, že objavljene pesmi pa je Hugo dodatno remiksal, ne s ‘klasičnimi’ postopki poudarjanja plesne narave, ampak je podčrtal poglavitne sestavine pesmi. Torej je Long Time Ago revitaliziran prerez zadnjih dvanajstih let tega avstralskega preseljenca, plošča, ki ga postavlja bliže drugim ustvarjalcem umazanega rockovskega bluesa.

Od vseh, ki so bili ustvarjalno povezani z Nickom Cavom ali z The Birthday Party in kasneje The Bad Seeds, Hugo Race še najbolj trmasto vztraja pri izvornem duhu njihovega početja, če ne zvočno, pa po občutkih, ki jih posreduje. Ali bolje, tako preprosto čuti in živi. Osnova njegove glasbe je še vedno blues, v nadvse izvorni obliki se mu posveti le s kitaro in počenim glasom, saj tako najlaže prelije občutek osamljenosti v pesem. To je urbana osamljenost, introvertirana velemestna paranoja, brezupno iskanje, ki si ne pusti vzeti romantičnih idealov. Išče jih po vsej stari celini, predvsem v Nemčiji, tudi Italiji, Belgiji, in se vedno znova vrača v Melbourne. Long Time Ago je tudi dnevnik teh selitev, odmev prostorov in njihovega duha. V zbirki se je znašel posnetek John The Revelator, narejen v živo na Metelkovi leta 1994, na njegovem prvem nastopu pri nas. Je le eden od tistih, ‘posvečenih’ nekdanjim prostorom za železno zaveso, kajti navdih mu ponujajo kulturna, politična in sploh družbena sečišča. Z drugimi ‘Avstralci’ je nekaj prvih let v Evropi preživel v Berlinu, kasneje je rad obiskoval nekdanje vzhodnoevropske države, tam ne le igral, ampak se nastanil in se oplajal z novim okoljem.

Zbirka Long Time Ago odzvanja v temačnem ozračju. Zvok je zamolkel, nikakor se ne razživi. Kaj šele, ko se Race odmakne od značilnih bluesovskih vzorcev in jih podloži z industrijskimi potujitvenimi efekti ali celo zaide v psihedelijo brez prave smeri. Šele v kontekstu dvojnega albuma ti odmiki dobijo pomen, sestavijo sliko njegovega početja. To je še najbližje prispodobi reke, ki jo je tako elegantno, prav nič ceneno, povzel po starem CandW napevu River Of No Return: »There is a river, river of no return, sometimes it’s peaceful and sometimes wild and free.«

Njegova bo, verjamem, tekla še dolgo.

Janez Golič