SIDDHARTA

Nord

Multimedia, 2001

Ko takole že teden dni neprestano poslušam novi album skupine Siddharta, se mi zdi vse skupaj tako preprosto; res, človek dobi občutek, da slovenščina do pop pesnikov konec koncev res ni tako neprijazna, kot se zdi ob poslušanju kakšnih ... no, nobenih imen ne bomo naštevali, jih je tako preveč. Pa pri tem ne gre samo za slovenščino. Siddharta so ravno prav zateženi in ravno prav melodični, da brez posebnih naporov sedejo v uho in tam tudi ostanejo – v nasprotju s tistimi, ki jih ne bomo naštevali, ker jih je, kot rečeno, tako preveč.

Po (moji omiljeni) Skandinaviji dišeči Nord se s simbolično severnoevropsko naravo, ki sega vse od ruske tajge pa do škotskega pogorja, izmika slovenskim samozadostnim rockerskim vzorcem in zareže globoko v progresivne populistične strune novodobnega rocka. In to veliko bolj kot Id, za katerega se je izkazalo, da je bil konec koncev 'le' zavidanja vreden začetek suverene poti navzgor. Nord je namreč veliko bolj kompakten, zgovoren, idejno (še bolj) podprt v glasbenem in besedilnem pomenu, zatorej rojen za uspeh. Nič čudnega, da se album prodaja kot krofi za pusta, in nič čudnega, da zna tri četrt slovenskih najstnikov vsa Megličeva besedila na pamet. Siddharta so eden redkih slovenskih bendov, ki publike ne podcenjuje in ji ne prodaja česa, kar je bilo narejeno samo "za zabavo"; Siddharta dokazuje, da je za uspeh in za nabito polne koncertne dvorane treba imeti ne le dobre ideje, luštne face in talent, ampak je treba tudi trdo garati. Meglič morda res ne zna stopiti na divji vrh sveta, kot poje v pesmi Samo edini, je pa ta trenutek zagotovo na vrhu tiste redke in edine spodobne zvrsti glasbene poezije, ki ne naseda reklu "dobr' je, sam' da se rima". Balada Samo edini se po mojem skromnem mnenju lahko brez težav postavi ob bok najlepšim popevkarskim verzom, ki jih je v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju pesnila Miša Čermak (nad njo je samo še Elza Budau), medtem ko bi se lahko Platina in B Mashina brez težav uvrstili na kakšno kompilacijo »najboljših« slovenske rockovske scene – vseh časov. Nadvse izdelani in prepričljivi so tudi izlivi gneva in besa (na primer izjemna 01, Opice, Zoo 69), ki spet opozarjajo na močno nagnjenost k trdim, po definiciji nepopulističnim kitarskim vzorcem; za obujanje domišljijskih svetov pa sta kot nalašč Keltvek, Eboran (še posebej remiks z izjemnim glasom pevke Anite Kay) in že omenjena Platina, ki v poslušalcu kar same od sebe zavrtijo pomirjujoč in nadvse gledljiv filmski spektakel epskih razsežnosti. Menda smo Slovenci narod pesnikov. Tomi Meglič dokazuje, da se med njimi, še posebej v glasbenih vrstah, najde tudi kakšen zares dober.

Ob vseh zapisanih pohvalah bom za konec še dobronamerno potarnala. Ob stalnem radijskem predvajanju, neštetih medijskih pojavljanjih, videospotničarskem plazenju ter brezplodnih in nepotrebnih debatah o tem, ali so Siddharta "alter" ali "mainstream", bom zaradi prenasičenosti tudi jaz, tako kot se je zgodilo pri Idu, začela kmalu zavijati z očmi. Ampak to samo pomeni, da je Slovenija za Siddharto premajhna. Ali, če hočete, da je Siddharta prevelika za Slovenijo.

Marta Pirnar