Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Matičič

IAN SIMMONDS

Return To X

!K7/Menart, 2000

Takoj ko se je elektronska glasba znebila vezanosti na zvoke iz strojev, smo dobili raznovrstno množico električnih džezistov, torej glasbenikov, ki so se začeli ukvarjati z mehkejšo stranjo digitalne produkcije. To so ljudje, ki v življenju nikoli niso niti prijeli kakšnega glasbila, kaj šele, da bi nanj znali igrati. Sicer pa to nikoli ni bilo potrebno. Njihovo glasbilo je pač studio, v katerem delajo, ter sampler, ki je najpomembnejše orodje novodobnega producenta elektronske plesne glasbe. Prek zvokov detroitskih didžejev, ki so z glasbenimi stroji skušali ponavljati zvoke industrijskih obratov, se novodobni lounge glasbeniki zopet približujejo organskemu zvoku živih zasedb. V studiu je brez fizične prisotnosti bobnarja, basista, trobentača in saksofonista sestavljen popoln džezovski orkester, ki lahko do neke mere celo prekaša živo zasedbo. Spomnimo se samo, kako zavzeto se je s to mislijo ukvarjal Burnt Friedman z The Nu Dub Players. Vztrajno je trdil, da je to živa zasedba, vendar je šlo le za mojstrsko sestavljen studijski kolaž, ki je nastal z uporabo recikliranih zvokov in že prej narejenih posnetkov. Nekaj podobnega sedaj počne tudi brightonski producent Ian Simmonds. Njegova kariera je bila po svoje vedno povezana z elektronskimi obdelovanji analognih instrumentov, čeprav je bil aktiven tudi kot profesionalni kitarist in trobentač. Njegov prvi velik projekt je bila londonska acid jazz skupina The Sandals, hkrati pa je produciral komade za tedaj še neznani skupini Leftfield in Pressure Drop. Acid jazz se je s časom izkazal za neuspešen projekt brez domišljije in prihodnosti, zato se je večina glasbenikov obrnila kar k čisti elektronski glasbi. Nastal je jazz novega tisočletja, njegovi najvidnejši predstavniki pa Jimi Tenor, Kruder and Dorfmeister, Fila Brazilia in drugi novodobni protagonisti kavarniških atmosfer, sproščenih občutkov in neobvezujočega igračkanja z zvoki. Ian Simmonds se je po razpadu skupine The Sandals preobrazil pod imenom Juryman in začel izdajati pri angleški založbi Ninja Tune, kasneje pa še pod lastnim imenom pri berlinski založbi !K7. Pri tej je najprej izšel album Last States Of Nature, sedaj pa še Simmondsov najnovejši izdelek Return To X. Oba albuma se navdušujeta nad tekočimi breakbeati, hip hopom, jazzom, dubom in lahkotno elektroniko. Odpadli so edino vokali, saj je Return To X v celoti sestavljen iz instrumentalov. Vokali bi bili konec koncev le odvečna teža za intenzivne komade, ki rušijo meje med džezom in elektronsko glasbo ter so napolnjeni z množico eklektičnih zvokov in domiselnih samplov. Sicer pa se na albumu Return To X na enem mestu znajdejo najrazličnejši vplivi, pa naj bo najbolj konvencionalen plesni džez ali pa latinskoameriška glasba. Prav tukaj velja omeniti Simmondsovo dolgoletno prijateljstvo s Petrom Kruderjem in s tem tudi z ekipami založb G-Stone in Compost. Vsi se namreč ukvarjajo s kar se le da prefinjenimi in avtentično zvenečimi verzijami modernega džeza. Lahko bi celo uporabili izraz 'nu jazz', pa se pri definiciji ne bi mogli preveč zmotiti, saj v resnici govorimo le o ponovni studijski interpretaciji pretekle džezovske godbe. Govorimo torej o remiksanju, ki ustvarja koncepte, ki so lahko zelo blizu izvirnika ali pa tudi zelo daleč od njega.

Jure Matičič