THINKING FELLERS UNION LOCAL 282

Bob Dinners And Larry Noodles Present Tobby Turdner’s Celebrity Avalanche

The Communion Label, 2001

V glasbi se zanje v petnajstih letih ni veliko spremenilo; to bi za večino pomenilo stagnacijo. A manevrski prostor, ki so ga odprli že na prvih ploščah, ponuja neizčrpen vir možnosti. Nikoli se niso ozirali na pisana ali nepisana pravila strukturiranja in aranžiranja, zvočne sestave in pravilnih sklopov besedil ter tematik. Zanje je glasba odprt prostor, svoboda izražanja, ki si je ne pustijo vzeti. Tu so šele zares oni sami, v glasbo šele prelivajo blodnje sanje, želje, upanja ...

Vzletijo z Another Clip, s trzajočim kitarskim stopnjevanjem, ki napoveduje takojšnjo katarzo. Ne, to ne bi bilo v njihovem slogu, raje rušijo ‘običajna’ pričakovanja, zanikajo dinamiko, sledijo trenutnim prebliskom. V Sno Cone so še bolj nadrobili posamezne sestavine, jih pregnetli. Marsikateri del pesmi bi lahko stal zase, vsakega bi lahko razpotegnili v samostojno skladbo, a višek idej raje razsekajo na koščke in jih sestavljajo v neobičajnih kombinacijah. Njihove igre še zdaleč niso zgolj potegavščina, premišljena provokacija, namerno izmikanje pravilom. Ko se naša ušesa privadijo obratom, postanejo povsem ‘logični’, naravno nabriti. Redko, komaj kdaj pesem ohranijo v ‘enem’ kosu, tovrstna izjema je tokrat krhka Everything’s Impossible, druge združujejo količino zamisli, iz katerih bi drugi naredili cel album. Pri TFUL 282 gre malo v odpadek. Še tisto, kar skozi neskončne improvizacije v prostoru za vaje ne najde končne realizacije, ohranijo v obliki miniatur in v razmikih uvrstijo na album. Ti tako imenovani thinking fillerji so njihova stalnica, rdeča nit, ki se ji tudi na novem albumu niso odrekli. Res škoda, da se filler Birth Of A Rock Song ni razvil, ostal je le nekajsekundni zarodek.

Njihove kitarske igre niso nikoli pri miru, stalno se motajo okoli osnovnega motiva, prihajajo in poniknejo, se navidez brezglavo prepletajo kot bližnji pogled na mestni vrvež. A vsak prispevek ima namen. Čas, ki so ga porabili za snovanje in snemanja plošče, je praktično vsako podrobnost postavil na pravo mesto, kar odkrije šele večkratno poslušanje. Prvi vtis je kvečjemu hvalnica norosti. A ta norost je zdravilna, osvobaja duha in sprošča domišljijo.

Bob Dinners ... ni njihov Trout Mask, niti Daydream Nation, še manj Duck Stab/Buster And Glenn. Je še ena odprta pustolovščina, vredna njihovega imena. Dokaz, da v okviru ‘klasičnega’ instrumentarija ni še vse rečeno in storjeno. Bob Dinners ... je plošča, ki jo rock, po vseh ‘sodobnih’ mutacijah, še kako potrebuje.

Janez Golič