TINDERSTICKS

Can Our Love ...

Beggars Banquet/Dallas, 2001

Na prejšnjem albumu Simple Pleasures se je Stuart spraševal: »Can We Start Again?« Očitno sta, začela znova namreč, kajti sedaj se sprašuje naprej: »Can our love grow any further?« Interpretacijo bi lahko še razširili, glede na demoralizirano stanje Tindersticks po plošči Curtains, ko je bilo pod resnim vprašanjem kar nadaljevanje skupnega delovanja. Odločili so se, da nadaljujejo, a spet so si postavili odkrito vprašanje, če lahko napredujejo. Po treh monumentalnih albumih in kopici malih plošč to ni bila več lahka naloga. Še posebej, ker se jih sodobni prijemi ne tičejo. Tindersticks v prvi plan postavljajo navdih, ki ga črpajo iz lastnih doživetij in iz glasbe, ki že v imenu poudarja dušo. Zanje je pesem, njena čustvena vsebina še vedno zakon.

Moč črpajo iz lastne nemoči. »Počasi umiram, zdi se bolje, kot da se ustrelim,« trpeče momlja Stuart v uvodni Dying Slowly. Še takrat (ali pa ravno takrat?), ko naj bi svetobolje privlekel iz najtemnejših kotičkov duše, mi pušča občutek, da se ne more povsem prepustiti obsedenostim. Da vedno obstaja komaj zaznavna nit, ki ga veže s poslušalcem; temu se ne bo povsem razkril. Na trenutke se mu kvečjemu posmehuje, v trpečih izlivih gre preprosto predaleč. Zaveda se lastnih meja, vrednosti občutkov in vpetosti v tržne mehanizme. Da vsega le ne jemlje smrtno resno, dokazuje že ovitek. Na njem se blaženo stiska k osličku, in če se to navezuje na naslov plošče, potem ...

Glasbeno je Can Our Love nadaljevanje Simple Pleasures. Le da so soulovski nastavki, prej položeni v grla gostujočega ženskega zbora, sedaj trdnejši del njihovega sloga. Igra pa je kvečjemu ohlapnejša. Privoščijo si še več prostora okrog osnovnega motiva, glasbila le počasi pletejo vzorec, se prekrivajo in razhajajo. Do polnega izraza pridejo v daljših pesmih, ko si lahko nevsiljivo izmenjujejo vodilno temo. Osrednja je Sweet Release, pesem, ki bo ostala. Žal je takih na plošči le nekaj. Z drugimi Tindersticks prevečkrat zapadejo v prosti tek, pozornost popusti, vrtijo se le še v ozadju.

Can Our Love ... je v dobrem in slabem odsev njihove odraslosti. Njihova ‘ljubezen’ raste spontano, z zdravo mero pretvarjanja, zavitega v humor. Vse manj je velikih, nepozabnih trenutkov, spodbujenih s prvinskim navdihom, a vezi so trdnejše kot kdaj prej. Verjamem, da so tudi tokrat naredili največ, kar zmorejo.

Janez Golič