Z ARMONIKU U ROČ

Roč, Istra, 13. 5. 2001

Letos je v majhnem hrvaškem mestecu Roč v Istri, nekaj kilometrov južno od slovensko-hrvaške meje, potekalo trinajsto srečanje harmonikarjev z naslovom Z armoniku u Roč.

Prireditev je bila v začetkih namenjena predstavitvi, srečanju in povezovanju godcev, ki doma še hranijo stare dvovrstne diatonične harmonike in igrajo nanje. Glasbila s petindvajsetimi melodijskimi gumbi in z osmimi ali dvanajstimi basi so bila namreč v preteklosti, ko je harmonika začela svoj zmagoviti pohod po Istri, najbolj priljubljena. Še danes jih imenujejo trieštine, saj so jih izdelovali v Trstu, kjer so jih istrski godci tudi kupovali. Največ sicer pri izdelovalcu Plonerju, tako da se je obdržalo tudi ime ploner ali plonerca. Z leti, predvsem po drugi svetovni vojni, pravzaprav po letu 1950, so omenjene harmonike začele toniti v pozabo, predvsem zaradi novejših, modernejših harmonik, ki so jih začele izpodrivati iz vsakdanjega in prazničnega ljudskega življenja.

Pa vendar je konec osemdesetih let dozorela ideja, da bi se zbrali vsi lastniki, ki igrajo stara glasbila, da se vnovič pokažejo in zaigrajo stare viže. Tako je istrski Roč začel gostiti vsako leto, drugo nedeljo v maju, harmonikarje, ki se z veseljem udeležujejo srečanja, to izkoristijo za spoznavanje, medsebojno primerjanje in učenje ter seveda za lastno zabavo. V letošnjem letu se jih je predstavilo približno šestdeset. Večina s harmoniko kot solističnim glasbilom, nekateri v modernejši maniri - z vokalno spremljavo, ob tem pa tudi nekaj tipičnih istrskih glasbenih sestavov: trieština, klarinet in dvostrunski bajs. Predstavili so se tudi v sestavu z drugimi bolj priložnostnimi glasbili, celo z berdo.

Ob spremljajočih dogajanjih vsakoletnega srečanja so Ročani letos že drugič gostili tudi raziskovalce ljudske glasbe iz treh dežel, kakor se deli tudi istrska dežela. Letos so znanstveni sestanek posvetili dvema temama, in sicer harmoniki in njeni zgodovini, uporabi, funkciji in pomenu v različnih okoljih, druga tema pa je bila posvečena tovarniško izdelanim, kupljivim glasbilom ter njihovi vlogi v lokalnih glasbenih praksah.

Sestanka se je udeležilo dvanajst etnomuzikologov iz Hrvaške, Italije in Slovenije; govorili so o zapostavljanju ljudske glasbe v medijih v preteklih desetletjih v Sloveniji, pa o vlogi harmonike v glasbi preteklosti in o tehniki igranja, o glasbenih sestavih severne Istre in o vplivu množične glasbe na repertoar vaških godcev. Iz hrvaških raziskovalnih krogov je bilo mogoče slišati o vlogi repertoarja in o revitalizaciji diatonične harmonike v Dalmaciji, o umestitvi harmonike in njeni vlogi v glasbenih sestavih osrednjega Hrvaškega prostora, o razvoju glasbenih sestavov in o vplivu novokomponirane glasbe na hrvaške tradicijske ansamble ter o tem glasbilu kot simbolu narodne identitete. Predstavljeni so bili tudi pomen, namen in zgodovina ročanskih srečanj, vloga in status harmonike v hrvaški Istri ter zgodovina in potek dela puljskega orkestra harmonikarjev.

Italijanski raziskovalci so predstavili modifikacije v konstrukciji kordofonov v srednjem veku, govorili so o transformaciji in konservaciji glasbil in o zapostavljeni vedi, ki preučuje raziskovanje glasbil, ki še vedno ni našla stalnega prostora v kateri od glasbenih strok. Z videospotom je bila predstavljena tudi v južni Italiji še vedno zelo popularna diatonična harmonika z dvema basovskima gumboma. Kako imenujejo glasbo in razliko v dojemanju glasbe od neglasbe v pojmovanju domačinov v dolini med italijansko Toskano in Emiglio Romagno, je predstavila bolonjska raziskovalka in ob tem demonstrirala tudi doma izdelana improvizirana glasbila in zvočila. Seveda pri terenskem snemanju ne gre brez nekaj tehničnega znanja in poznavanja snemalnih naprav, tako je bilo govora tudi o postavitvi mikrofonov in o modifikaciji zvena pri snemanju na terenu.

Simpozij se je sklenil z željo po nadaljnjem sodelovanju ter po morebitnem širjenju tudi tega, strokovnega dela, ki je sovpadel na predvečer istrskega harmonikarskega praznika. Referate lanskega in letošnjega simpozija bo v prihodnjem letu mogoče prebrati v zborniku, ki ga bodo izdali navdušenci iz roškega kulturnega društva Istarski željezničar Roč. Ročani imajo željo po širjenju te prireditve, ki naj bi v prihodnosti privabljala glasbenike tudi iz drugih delov sveta, s tem naj bi to istrsko mestece postalo prepoznavnejše tudi širši javnosti. Naslednje leto, drugo nedeljo v maju torej.

Maša Komavec