Bablicon

Ko avtomehanična delavnica postane premajhna

Razpredati o triu iz Čikaga, ki se že pet let skriva za imenom Bablicon, je vedno precej težka, nehvaležna in trdovratna naloga. Skupina se namreč že tri albume z vsemi štirimi bori proti temu, da bi jo kdorkoli uspel pospraviti v 'predal', da bi razkril njeno paleto skrivnosti in razjasnil uganko: kako za vraga lahko samo trije osebki v živo 'jammajo' na število inštrumentov, ki krepko presega ducat.

Ha. Tole seveda ni orkester, izkoriščanje nasnemavanja pa tudi v sanjah ne pride v poštev. Potrebna je le obilica zamisli, zvočnih ukan, organskega potenciala samouka in nekaj radodarnih prijateljev. Ideologija 'naredi sam' je v čistokrvnem podzemlju popolna nuja, saj drugače naši protagonisti plošč ne bi snemali v podzemnem bunkerju ali pač avtomehanični delavnici. In ne bi bili tako 'šlampasti', da bi na trak poleg povsem demolirane, razpuščene in improvizirane glasbe dodali še hrup podzemne železnice, ki se vije pri 'sosedih'. A najvažnejše - glasbe ne jemljejo pretirano resno, gibljejo se daleč od intelektualizma, igrajo predvsem na karto 'zabave' in vedno napolnijo atmosfero z obveznim smislom za črni humor. 'Multi-kulti' džuveč pa pravzaprav dandanes prištejemo k prav vsakemu 'veljaku', ki se prebije z 'dna' čikaške neodvisne scene, mar ne?

In če imaš srečo, se ti lahko povsem spontano zgodi, da na tak bend slučajno naletijo tudi tvoja ušesa. Za bližnje srečanje je bil dovolj že stavek, zapisan v recenzentskih dopisih newyorške prodajalne nosilcev zvoka Other Music, ki vsako sredo z novimi pridobitvami 'obiščejo' mojo elektronsko pošto. Glasil se je preprosto: povsem nov in domiselen način, kako združevati in zmešati raznorodno godbo. In jaz ne bi bil tisto, kar pač sem, če takoj v avanturistične namene ne bi 'pristavil' zadnji tolar.

In začetek je bil strasten, da bolj ne bi mogel biti, saj prav občudujem skupine, ki namensko 'odjebejo' internet, zloglasne tiskane medije in nepotrebno, mnogokrat neobjektivno publiciteto. Sledijo pač očitni ideji - če bo kdo naletel na našo ploščo, ki je izšla v samozaložbi, v redu, če ne, tudi prav. Dober glas bo naposled le segel tudi do 'devetih ušes', če mu bo namenjeno. In nič ne moti, če ovitek albuma 'zapiše' zgolj osnovne podatke in nobenega namiga več. In da bo mera polna, so ti podatki mnogokrat zgolj bujna domišljija protagonistov, skritih za psevdonimi, ki s tem ustvarijo povsem lasten virtualen svet. Kot pač godi zgolj njim.

In to se je potrdilo že s prvencem primernega naslova In A Different City, ki je pred dvema letoma udaril kot strela z jasnega. Sploh nisem vedel, kaj naj si mislim in kako naj svoja čustva ubesedim. In nisem mogel ostati najbolj priseben in neprizadet osebek, kot bi se lahko zazdelo. Ko enkrat na enem mestu prebaviš 'elektroakustični' kaos, komorno klasično mističnost, razgibano in nikoli 'usahnjeno' progresivno rockovsko simfonijo, impro punkoidno 'žaganje', 'free-form out-jazz', zamaskirano psihedelijo, easy listening, lounge, bližnjevzhodni melos in 'soundtrack' za nikoli posneti film noir, lahko kaj hitro postaneš hudo zmeden in prepoln neurejenih misli. Kot da bi se znašel na neskončnem in nikoli pojenjajočem tripu, ki te intenzivno 'preganja' in vsakič znova požene v nov 'film'. Preveč informacij za 'normalno' človeško telo. A 'bombardiranje' različnih zvokov niti v trenutku ni pojenjalo. Vsak komad je nakazoval povsem drugačen cilj. Koncept pa je ostal povsem nerazpoznaven, lo-fi in razpuščen, kar se le da. A kaj drugega od tandema treh čikaških 'neznancev', ki se skrivajo za psevdonimi Marta Tennae, Blue Hawaii in The Diminisher ter za svojo 'čudodelno' in čudaško produciranje zvočne fuzije iščejo navdih v 'drugih svetovih' in nadrealističnih metaforah, niti ne moremo pričakovati.

Toda če malce bolj pobrskam po spominu in po dodatnem raziskovalnem delu psevdonimom nadenem prava imena, se celotna zgodba precej zaplete, saj prvič zares 'sprevidim' več kot očitne vplive. Najbolj znano ime je zagotovo Jeremy Barnes alias Marta Tennae, ki je po poklicu sicer 'lokalpatriot', a je kar nekaj let preživel v boemski komuni Elephant 6, ki izvira iz mesteca Athens v zvezni državi Georgi. Če vam opojne substance še niso 'razžrle' vseh spominskih celic, se boste zagotovo spomnili let, ko so tam svoje korenine 'gojili' denimo R.E.M. in B-52, a to je že povsem druga zgodba. Gospod Barnes je namreč preživel najlepša leta življenja kot tolkalec pri že kultnih Neutral Milk Hotel, enih stebrov že omenjene kulturno-umetniško-filozofske 'združbe' Elephant 6, ki se nikoli ni ukvarjala zgolj z muzikantarji, temveč je ponazarjala predvsem življenjski slog na sledi popolne svobode. Ustvarjalci so namreč kot dobri prijatelji in soborci živeli kar v zapuščenih hišah, 'eksistirali' od tistega, kar so si pridelali sami ali 'prisvojili' od socialne podpore, ter v klišeju 'eden za vse, vsi za enega' družno izražali umetniške 'vzgibe'. In Barnes je sredi devetdesetih let celo zapustil Čikago, prekinil študij in pristavil kisli obraz svoji konservativni familiji - ter odšel s trebuhom za 'vakumom' v svet. Pregovorila sta ga pravzaprav Julian Kostner (danes bolj znan po solo eksperimentalnem projektu Music Tapes) in Jeff Mangum - zloglasen in nadvse samosvoj multiinstrumentalist in 'lingvist', ki je pravzaprav spočel ideologijo Neutral Milk Hotel. Tistih, ki so za to zgodbo nadvse pomembni: ne zgolj zato, ker je Jeremy Barnes njihov spregledani člen brez avtorskega pečata, temveč predvsem zaradi ideje, ki jo skrivata žanrska fuzija in estetika 'naredi sam'. Neutral Milk Hotel so namreč v kratkem obstoju in zgolj dveh albumih - omenimo lahko vsaj popoln vrhunec In The Aeroplane Over The Sea - uspešno združevali kantavtorstvo, vpliv Briana Wilsona, konkretno, cirkuški ambient, psihedelijo, folk, mutirani rock in še marsikaj. A druščina je po zasluženem, a z njihove 'intimno-introvertirane' plati nič kaj pričakovanem uspehu hitro prekinila delovanje in se 'raztepla' na vse strani. Ko pristaneš na naslovnici glasbenih revij, raje odnehaj in se ponovno zavij v 'temo', bi lahko porekel Jeff Mangum.

A Jeremy Barnes le ne bo tako strog, da bi tako kot Jeff nove izzive iskal kar v Bolgariji in balkanski tradiciji. Raje bo priznal, da ta zgodba bržkone ni tako nepomembna, kot se zdi - vsaj s stališča Bablicon. Benda sta pravzaprav nastala v podobnem obdobju in prav idejne zasnove Neutral Milk Hotel so precej pripomogle tudi k temu, da so se Bablicon že pred prvencem prelevili iz izrazito free jazzovsko improvizirane enote v neprekosljive raziskovalce vseh možnih zakladov zgodovine popularne godbe. A za to ni bil zaslužen le Barnes, temveč tudi druga dva: Dave McDonald alias The Diminisher in Griffin Rodrigues alias Blue Hawaii. Pravzaprav že stalnici čikaške 'outernational' scene. In to predvsem tiste, ki izhaja iz jazza, improvizacije in post rocka. Prvi se redno 'druži' z japonsko pop zvezdo Kahimi Karie, jazzovskim kultom Kenom Nordinom in še nekimi varovanci Elephant 6 - vesoljskimi bizarneži Olivia Tremor Control. Drugi pa nima nič proti, če nekaj noči zapored v kakšnem od lokalnih klubov nastopi še s Toe 2000, ki pod isto streho združuje še 'želvi' Douga McCombsa in Jeffa Parkerja. In ob tako bujni mešanici sploh ne čudi, da tudi Bablicon nimajo obstanka in iščejo navdih v stavku: poslušalcu ne smeš omogočiti preveč lahkega 'vstopa' in mirnega počitka. Ja, prava kvaliteta 'živega' benda, ki se 'požvižga' na visoko tehnologijo in na kakšnem od lokalnih koncertov poslušalca prisili tudi v aktivno sodelovanje. Ob neki priložnosti so šli celo tako daleč, da so vsakemu v roke 'pomolili' barvice in kos papirja ter omogočili, da si je posameznik 'predstavil' njihove zvoke tudi vizualno. Subjektiven okras 'prvenca', ki je torej dovolil celo avtorski poseg 'neznanca' - pa četudi zgolj z naslovnico.

A če je bilo s prvencem celoto že skorajda nemogoče obče določiti, pa je lanskoletno nadaljevanje The Orange Tapered Moon bržkone daleč od 'travm' s klasifikacijo obsedenih sodelavcev. To je že bolj konceptualno dodelano, a ne? Prav nič zmedeno. Že res, da je to eden od tistih albumov, s katerim lahko 'migaš' na zelo presenetljive in čudne zvoke, a je daleč od tega, da že po tridesetih sekundah ne bi mogel razrešiti njegove 'ukane' - torej, konceptualnega, a še vedno razpuščenega in 'oskrunjenega' prostega zvočnega toka. Zvočna pestrost prvenca je namreč reducirana na minimum. Pravzaprav sta v ospredju tokrat predvsem mutirana verzija 'potujočega' progresivnega funka in nalezljiva sled krautrocka, ki se mešata s psihedelično-karnevalskim space-jazzom. Komornosti tudi ne umanjka, da ne bo pomote. Pravzaprav se mi zdi, da v zakajenem baru, ki sprejme okoli sto ljudi, pravkar 'jammajo' Stockhausen, Cale in Reich. Vse pa ima pod nadzorom John McEntire. A to je zgolj v moji glavi. Blizu, a še vedno daleč. Največ pravzaprav konec koncev pove sam zvočni udarec.

A ker gre konsistenca razvoja in naravno iskanje novih avanturističnih 'pristopov' in zvokov svojo pot, se je morala tudi ta zgodba nekoliko spremeniti. Bablicon so namreč v zadnjih letih vtisnili čikaški neodvisni sceni močan pečat ter poželi 'odobravanje' tudi širše: pred kratkim celo s koncertno turnejo po razviti grudi Evrope. In delavni proces se je preprosto moral nadgraditi. Ne toliko v zvočnem, kot v 'idejno-prečiščenem' smislu. Prvi dve plošči - In A Different City in Orange Tappered Moon - sta namreč zrasli na specifičnem in samosvojem odnosu do ustvarjanja, kar je vsekakor izražalo izrazito iskanje lastne identitete. A s tem ne mislim nič slabega, le odločiti se niso mogli, kaj bi raje - kateri zvočni 'žmoht'. A katerikoli že, zmešali in predelali so ga tako, da ga ni več mogoče prepoznati, le zaslutiti, kam te bo naslednji zvočni tok sploh usmeril. Z vsakim ponovnim poslušanjem se je triu razprla nova podoba in slika, ki pa je bržkone potrebovala nekaj več discipline in kreativnega pogovora prisotnih.

In prav številni koncertov, ko so tudi napisali in obdelali večino novega materiala (to poprej ni bila praksa), ter prvo srečanje s studiem Truckstop so vsekakor vnesli nekaj reda v njihov improvizirani teater. Bablicon namreč ob novi plošči epskega naslova in dolžine A Flat Inside A Fog, A Cat That Was A Dog prvič uporabijo idejo kompozicije in pravzaprav dokončno žrtvujejo vsaj navidezno povsem svobodno delovno okolje. A to jim ne škoduje, prej pomaga, saj so tokrat prvič povsem 'zbistrili' lastne zvočne 'vzgibe' in zgradili zares trdno, energično in mogočno stvaritev. Tako, ki te drži pri napetosti pravzaprav vso pripoved, le da nekajkrat kratki vložki malce umirijo intenzivnost. Možnosti za počitek ni, saj 'multi-kulti' mineštra nenehno gradi počasi razvijajoče se komade, ki vrhunce doživijo tudi po večkrat. Večinoma močno podprte s klavirjem, ki je tudi 'pravoverna' gonilna sila skorajda vseh komadov. Najlepši primer je vsekakor Travelling, ki zgolj s klarinetom in pokončnim basom v neverjetnem 'transu' potuje prek barskega jazzy ugodja, ki bi ga lahko umestili v začetke prejšnjega stoletja, ter se nekje na sredi poti sreča z bližnjevzhodnim motivom, ki celoto pripelje do zasluženega 'izbruha'. A to je zgolj ena od mnogih slik, ki bodo še dolgo krasile njihovo zares pisano in bujno zvočno izpoved. Zagrabite jih, preden se kakšna njihova 'muha' ne spomni, da bi poskusila novo ljubezensko pustolovščino in postavila 'lonec' na hladno. Over and Out!

Danijel Mežan