Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Ura s skupino The Grateful Dead

Glasba skupine The Grateful Dead potrjuje trditev Franka Zappe, da je rock and roll edina vera, ki še ima v sebi nekaj sočnosti. Deadi, kot skupini pravijo slovenski zanesenjaki, so znani tudi po ciklu nekoliko nenavadnih enournih oddaj s številnimi referencami iz glasbene zgodovine.

Čeprav je skupina The Grateful Dead najbolj uspešna koncertna skupina v zgodovini rocka, to še ne pomeni, da jo razumemo. Seveda oboževalci vedo, da je imela trideset let po 70 do 80 koncertov na leto in da je igrala glasbo, za katero sta značilni neizprosna silovitost in živahnost brez omejitev v repertoarju

Že samo dejstvo, da so glasbeniki kot Branford Marsalis, Neil Young, Bonnie Raitt in Bob Dylan igrali z njo in glasbeno prodirali na tuje trge, kaže na spoštovanje, ki ga uživa skupina Grateful Dead. Novinarji želijo za vsako ceno uvrstiti njeno glasbo v eno od že obstoječih zvrsti, kot da ne bi vedeli, da je prav skupina Grateful Dead znanilka sprememb v glasbi in da njena glasba sodi v zvrst, ki (še) ne obstaja. Enako se dogaja Milesu Davisu in Duku Ellingtonu, torej vsakomur, čigar umetnost preživi njegovo slavo.

Predvsem primerjava z Dukom Ellingtonom, ki jo je rad zagovarjal Steve Silberman, je zelo primerna. Tako kot skupina Grateful Dead, je Ellington sodeloval v skupini, ki je igrala vse zvrsti: od latina, bluesa, bepopa, do bolj abstraktne glasbe; vendar vedno nekakšno mešanico. Tako kot člani Ellingtonove skupine, bi lahko tudi člani skupine Grateful Dead uspeli kot posamezniki, saj igra vsak na povsem svoj način, ki ga lahko spoznamo že po enem ali dveh taktih. Vendar pa ne igrajo kot posamezniki, temveč kot člani drznega skupinskega poizkusa, ki traja dlje kot obstoj katerekoli rockovske skupine, kar deloma pojasnjuje glasbeno telepatijo (sporazumevanje na neverbalni ravni), ki je zanje postala tako značilna. Ko so se pred več kot tridesetimi leti združili, seveda še ni bilo toliko skupin in so preprosto delali to, kar so si želeli in znali: združili so bluegrass, stare balade, glasbo skupine The Beatles, RandB, klasični blues, free jazz, indijanske pripovedi in legende, Stockhausena in improvizacije brez meja in pustili, da se ustvari nekakšna posebna mešanica. Na srečo se je boljši del obsežnega opusa ohranil na trakovih in danes izhaja v ciklu plošč z naslovom Dick's Picks.

Prav ti trakovi, na katerih so ujeti trenutki njihovega največjega ustvarjalnega navdiha, so gradivo, ki ga David Gans že več let predstavlja v legendarni radijski oddaji Grateful Dead Hour (Prav Gans za zdaj pripravlja edino avtorizirano različico te oddaje). Za oboževalce skupine, ki so si nadeli ime Deadheads, to ni nič novega. Veseli so tudi pri Maxellu in TDK-ju, saj Deadheadi kupujejo kasete, da si posnamejo Gansove oddaje, ki jih je moč slišati enkrat na teden na približno petinsedemdesetih koncih sveta. To je vedel tudi žal že pokojni Dick Latvala, ki je skrbel za skupinin arhiv. Dejal je: “To je najboljše, kar lahko dobiš. Res sem ponosen na Gansa. Želim si le, da bi obstajala kakšna podobna oddaja že takrat, ko sem sam zbiral posnetke.” Oddaje poznajo tudi Deadheadsi, ki so povezani prek interneta, tako imenovani NetHeadsi, in seveda tisti, ki ne poslušajo le oddaj, temveč verjamejo, da je Gans trenutno največji poznavalec skupine Grateful Dead. Deadheadsi so osvojili internet, kjer ustvarjajo strani, Gans pa je postal eden najvidnejših zagovornikov nesentimentalnega razumevanja novih meja. Oddaja Grateful Dead Hour ne predstavlja le zakladnice odlične v živo igrane glasbe, je tudi forum, torej neke vrste središče, kjer nastajajo velike ideje, ki krojijo kulturo; revija Wired jih je pred kratkim označila kot “idées fortes”.

Gans pravi, da se s tistimi, ki niso največji poznavalci skupine, rad igra nekakšno igro; zavrti na primer posnetek, kjer se glasba skupine Grateful Dead izmenjuje z glasbo, ki jo igra nubijski igralec tara, nadaljuje s pocestnim bluesom, z mornarjevo tožbo Jerryja Garcie in skupine Black Mountain Boys, zavrti priredbo Dylanove pesmi Visions of Johanna, glasbeno podlago Mickeyja Harta za film Apocalypse Now, uspešnico Hanka Williamsa in končno še psihedelični ep iz obdobja improvizacijskih vrhuncev skupine The Grateful Dead. Kmalu za tem poslušalci navadno vprašajo, katero radijsko postajo ali oddajo poslušajo, voditelj pa pove, da so poslušali skupino The Grateful Dead. “Vse to so bili Grateful Dead,” se vprašajo zmedeni poslušalci.

Ravno zato je oddaja Grateful Dead Hour vse prej kot enoznačna. Gansu se smili vsakdo, ki bi moral delati tedenske oddaje z deli enega samega izvajalca. Tudi če bi vseh devet življenj poslušali posnetke skupine Grateful Dead, bi ne preposlušali več kot le polovico. To daje Gansu privilegij, da v oddaje vključi le najboljše od najboljšega iz zakladnice del skupine Grateful Dead, za katero pa se zdi, da je vir, ki ne presahne. Že desetletje Gans spodbuja to legalno piratstvo, ki v marsikom zbudi željo po igranju kakšnega glasbila. Gansu so hvaležni tako poslušalci kot sama skupina, saj izbira le tiste posnetke, kjer njihova muza vkoraka v veličastnem slogu, in ne tistih, kjer nepotrpežljivo udarja z nogo, čakajoča na avtobus, ki pelje na koncert. Oddaja Grateful Dead Hour je tako po mnenju več ameriških poznavalcev kot zemljevid Tibeta: povsod sami vrhovi.

Vse to pa še ne pomeni, da bodo oddaje všeč vsem poslušalcem. Nekateri imajo raje oddaje, kjer se take poslastice neopazno izgubijo v programu. Gansove oddaje pač niso takšne. Zgledujoč se po Grateful Dead, katerim ni žal kaplje znoja, prelitega za to, da je vsak koncert nekaj edinstvenega, tudi Gans pazljivo določa zaporedja pesmi, izbira intervjuje in sestavlja neverjetno smešne in domiselne glasbene utrinke; vse to z namenom, da preseneti poslušalce ter da skupino predstavi drugače. Nekaj je v skupini takšnega, kar onemogoča uvrščanje glasbe v obstoječe zvrsti in kljubuje pastem komercialnosti. Resnica, pravijo zenbudisti, je kot avokadova koščica: obdana z lupino in izmuzljiva. Gans združuje v sebi ravno pravšnjo mešanico nore modrosti in redke preudarnosti (ki ji židovske stare mame pravijo “shmarts”), da so lahko njegovi komentarji tako ostri kot digitalne naprave, ki jih uporablja. In končno dobimo vso to glasbo, okrepljeno s tem, čemur Allen Ginsberg pravi “prvinska veličastnost umetnosti”.

Steve Silberman, soavtor knjige Skeleton Key: A Dictionary for Deadheads (Doubleday, 1994), je zapisal: “Pogosto sem razmišljal o tem, kako bodo zgodovinarji v prihodnosti odkrivali našo dobo in pri tem naleteli na čudežno jamo z imenom Grateful Dead. Upam, da bodo zanamci dobro pazili na arhive, kjer so spravljeni posnetki oddaje Grateful Dead Hour in skupine The Grateful Dead, da bodo v daljni prihodnosti lahko spoznali, kako je bilo, ko smo odjahali v divjo ameriško noč na lov.

Cikel oddaj z nekoliko prirejeno vsebino (predvsem s še več referencami iz glasbene zgodovine) lahko spremljate tudi na slovenskem nacionalnem radiu, informacije o skupini The Grateful Dead in najnovejših izdajah pa dobite na Dead.Net!

Jane Weber

Vzorčna glasbena ponudba oddaje Ura s skupino The Grateful Dead (avtorji skladbe, naslov teme, podatki o izdaji in izvajalec):

Garcia, Hunter: BERTHA (Grateful Dead Productions, Dick's Picks, Vol. 20, Capital Centre, Landover, MD, 9/25/76)

The Grateful Dead

Miles Davis: MILESTONES (Acoustic Disc, album So What)

Jerry Garcia and David Grisman

Ljudska: THE HANDSOME CABIN BOY (Acoustic Disc, album Shady Grove)

Jerry Garcia and David Grisman

Ljudska: THE HANDSOME CABIN BOY (Tradition, album Blow, Boys, Blow)

A. L. Lloyd

Dylan: KNOCKIN' ON HEAVEN'S DOOR (Arista, album Don't Let Go, Orpheum Theatre, San Francisco, May 21, 1976)

Jerry Garcia Band

Ljudska: SAMSON AND DELILAH (Grateful Dead Productions, Dick's Picks, Vol. 20, Onondaga County War Memorial, Syracuse, NY, 9/28/76)

The Grateful Dead

Ljudska: SAMSON AND DELILAH (Shanachie, album The Music Never Stopped - Roots of The Grateful Dead)

Rev. Gary Davis

Garcia, Dawson, Hunter: FRIEND OF THE DEVIL (Grateful Dead Productions, Dick's Picks, Vol. 20, Onondaga County War Memorial, Syracuse, NY, 9/28/76)

The Grateful Dead