Foetus

Njegov fetus se še vedno razvija

Jim G. Thirlwell alias Foetus je eden bolj trdovratnih. Ko se je že zdelo, da popušča v načelih, ko je na snemanje predhodnega albuma Gash povabil kopico gostujočih glasbenikov, je album Flow vrnitev k izvornim zamislim. Obenem se Foetus vrača v Slovenijo na koncertni nastop. Preden je krenil na obširno ameriško in evropsko turnejo, je po elektronski poti nastal sledeč “pogovor”.

Zadnja leta o Foetusu ni bilo veliko slišati. Navkljub napovedim številnih glasbenih projektov se kar pet let ni pojavil z nosilcem zvoka. Pojavljal pa se je kot didžej, predvsem je ogreval nastope nekaterih (brez zadržka jih lahko označimo kot legendarne) starih, na novo oživljenih zasedb kot Suicide in Wire. Ali pa je morebiti s svojim statusom pripomogel, da so obiskovalci newyorških underground klubov zaradi napovedi njegovega didžejanja prišli pogledat in poslušat nadobudne mlade skupine. Pomenljivo, o svojih alter egih govori v tretji osebi, didžejevski, na primer, je le premet črk njegovega matičnega psevdonima. “Vmes sem bil aktiven tudi kot glasbenik, ustvarjal sem glasbo, ki še ni objavljena. Moje aktivnosti ne moreš soditi po številu objavljenih plošč,” mi je v rahlo užaljenem tonu nekoga, ki vse vloži v svoje delo, odgovoril na pripombo, da o njem kot avtorju kar predolgo ni bilo slišati. Kako pa je vrtenje priljubljene glasbe vplivalo na njegovo avtorsko delo? “Ko sem deloval kot didžej, je bila to zanimiva izkušnja, zelo sem užival. Še posebej, ko sem začutil “moč” tega. Če ne drugega: kar sem vrtel in v kar sem se mnogokrat potopil, je vplivalo na posnetke novih Steroid Maximus v tem kriminalno vohunskem duhu.

Vedeti moraš, da se je za DJ Otefsa čas ustavil v letu 1975. To, kar počne DJ Otefsu, ni tako imenovana miksologija ali turntablizem, on je selektor, ki ustvarja razpoloženje in vibracije. Tisti značilni svet, v katerega sem potopljen sam, pa je svet neke vrste čudaške, ugodne in nevarne fantazije.”

Ne le DJ Otefsu, tudi številni stranski projekti mu omogočajo, da sprosti tiste ustvarjalne sile, ki jih ne more, noče ali ne želi sproščati pod imenom Foetus. To ime ga zavezuje, ostaja mu zvest slogovno - ali raje, z lepljenko slogov in citatov, iztrganih iz mnogoterih kultur in celo popularnih filozofij, sestavlja povsem svoj in razpoznaven mozaik. Medtem so se njegovi sodobniki v veliki meri preobrazili. Če ga postavimo ob Nicka Cava, s katerim je pred dvajsetimi leti tako rekoč istočasno prebegnil iz Avstralije v London, med njima danes skoraj ni podobnosti. Če smo Foetusa v zgodnjih osemdesetih letih uvrščali ob bok Swans, Young Gods, Einstürzende Neubauten in Coil, danes vsi našteti zvenijo drugače, nekateri so se obrnili k tradicionalnemu skladanju pesmi (Michael Gira iz Swans) ali se potopili v elektronski ambient (Young Gods, Coil). Zdi se, da je med vso staro gardo le Foetus ohranil izvornega duha, vmes posredno vplival na Ministry, Nine Inch Nails in Marilyn Manson, ki so njegovo platformo znali uspešneje plasirati. Kako Foetus sam vidi svoj razvoj? “Foetus ostaja oboje – stalnica mojega dela in izziv; nekdo, ki razvija, kar je bilo že narejeno. Foetusova narava kot stalnica je nasprotje v sebi, ko se glasbeno dotika zelo različnih razpoloženj in glasbenih slogov, zatorej je njegova edina kategorija zanikanje kategorij, pravzaprav je razvil povsem svojo. Druga stalnica vsebuje štiričrkovne, enozložne, večpomenske naslove albumov, to mi služi kot neke vrste dnevnik, pove, kje sem bil tisti čas. Obenem menim, da pokrivam ogromne razsežnosti tradicionalnega skladanja pesmi, konkretne glasbe, zvočnega kiparjenja, hrupa, intenzivnosti čustev in tako naprej. Velikokrat vse v eni skladbi. Foetusova zakladnica vsebuje še vsaj tri studijske albume gradiva (namerno zamišljene albume), če prištejem še koncertne posnetke, remikse in druge ostanke, bi vse skupaj zneslo deset albumov, to je en cikel (trenutno, vseeno!). Na zadnjih nekaj Foetusovih albumih je bil koncept sledeč: 'To je plošča, ki jo poslušaš, preden odvržejo atomsko bombo; ali ubiješ svoje starše in se ubiješ še sam.' Mislim, da sem z Gash dosegel končni cilj, in še vedno sem zelo ponosen na to. Kakorkoli, ne moreš kar naprej udrihati po istem in se vzpodbujati '…………..IN ŠE ENKRAT!!!!!!!!!!!!!!………….' Flow že z naslovom kaže na željo po nadaljevanju namesto dokončnosti, je pot, proces in preblisk tega trenutka za zmeraj. Po svoje je zapleten in težko se mu je upreti, je znak in smer z nekaterimi sestavinami Foetusa, če kaj takega obstaja, a nudi tudi veliko mero prihodnosti,” je Foetus zakoličil temeljne postulate delovanja.

Poleg številnih različic imena Foetus je Jim Thirlwell že zelo zgodaj stregel s stranskimi projekti, med njimi je Wiseblood še najbližji Foetusovim zvočnim izstrelkom, rad se skrije pod ime Clint Ruin, za sabo ima dva instrumentalna albuma pod imenom Steroid Maximus, različna sodelovanja, remikse, dela kot producent, vodi lastno založbo. Kaj pa pripravlja za bližnjo prihodnost?

“Poleg Foetusa je tu najprej projekt Manorexia, ki se dotika različnih, morda bolj 'ambientalnih' področij. Album nosi naslov Volvox Turbo. Je zelo temačen, valeč in izzivalen, če ne kar strašljiv. Eden od namenov Manorexie je spontanost, instinkt, zvok je bolj 'zračen'. Na začetku je bil koncipiran kot ambientalen album, potem je mutiral v neke vrste potuhnjeno, slušno zahrbtno psihološko dramo. Pomeni tudi reakcijo proti glasbenemu poslu in temu, da si pod nadzorom, je točno to, kar sem želel slišati v tistem trenutku. Album prodajam le po svoji spletni strani (www.foetus.org) in mogoče na turneji. Načrtujem postavitev koncertne izvedbe Manorexije v gledališkem okolju v Los Angelesu maja in junija 2002. To bo godalni, tolkalski in elektronski projekt s projekcijami. Sem tudi na pol poti do novega albuma Steroid Maximus, ki naj bi bil zunaj prihodnje leto. Čeprav je tudi ta instrumentalen, je precej drugačen od Manorexie. Torej, kot vidiš, čutim kopico ovir, da bi me sprejeli zgolj kot 'tradicionalista', 'ambientalista' ali karkoli že.”

V prvi polovici devetdesetih let se je vsaj v Združenih Državah Amerike zgodil nenadejan premik v razmišljanju velikih gramofonskih založb. Po meteorskem uspehu Nirvane so te založbe v uveljavljenih underground skupinah zavohale denar, po Jesus Lizard, Butthole Surfers, Cop Shoot Cop je tudi do Foetusa prišla ponudba velike korporacije, Sony. Pogodba je v njegovem primeru trajala najmanj, le za album Gash.

“Leto dni sem se pogajal z založbo Sony o podaljšanju pogodbe; teden dni po izidu albuma Gash in teden dni, preden sem šel na promocijsko turnejo, so z japonske podružnice sporočili, da ne bodo promovirali albuma, ki bo nasledil Gash. S tem so učinkovito povlekli preprogo, na kateri sem stal, še preden sem dobil priložnost, da se izkažem. In tako se je zavrtelo njihovo kolesje, ki me je počasi potisnilo iz pogodbe. Tedaj sem bil obupan, a moram reči, da je tam vseeno kopica dobrih ljudi.”

Jim Thirlwell pač ni eden tistih, ki bi se po prekinitvi pogodbe z veliko založbo umaknil iz glasbe. Samozaložništvo prinaša nekaj več truda, tudi tveganja, a obenem ustvarjalec v popolnosti nadzira svoje delo. Foetus ima sedaj vpogled v obe strani: “Na tej točki zadržim avtorske pravice za gradivo in ponujam licenco drugim založbam. Kdo ve, kako se bo glasba distribuirala v prihodnosti? Na žalost nimam nadzora nad večino svojega preteklega dela in nekateri partnerji me sploh nimajo v seznamih, čeprav mi dolgujejo denar. Pogodba z založbo pa predpostavlja uporabo njihove infrastrukture distribucije in promocije, če kaj veljajo. To je prednost. Lahko se tudi zgodi, da ne naredijo nič, samo sedijo in gledajo, kako se obupano trudiš, da bi se promoviral, medtem ko zaslužijo več kot ti!!

Z Manorexio sem vzpostavil drugačen poslovni model, ko album distribuiram sam prek spletne strani in na koncertih, stara šola ... Z nekaterimi projekti bom nadaljeval tako z distribucijo prek drugih založb kot tudi na omenjeni način.”

Album Gash je bil prvi in edini, ki ga je Foetus posnel z izdatno pomočjo gostujočih glasbenikov. Sedaj se vrača k izvornemu načinu dela. Na novem izdelku Flow praktično sam drži vse niti v svojih rokah, igra vse instrumente, zrisal je ovitek, posnetke produciral in končno album založil za lastno Entopic Ents. Kot da izkušnja z Gash ni prinesla želenih rezultatov.

“Na Gash sem poskusil z drugimi glasbeniki in res je bilo v redu. Po tem je Foetus postal bolj samostojna izkušnja kot kdaj prej, vse snemam sam v studiu Self Immolation; to mi je bolj všeč, ker imam rad vse pod nadzorom. Dokler ne izumijo čipa, ki bi ga vstavili v moje možgane in bi lahko prevajal elektronske impulze tega, kar želim slišati, v roke in noge drugih ljudi, bom delal predvsem sam,” zatrjuje v svojem lastnem, samopoveličanem slogu.

Vendarle je Flow zvočno izredno bogat album, organski, kot je ob obilni pomoči semplerjev le lahko. Na ovitku Foetus ni izpisal virov morebitnih posemplanih delov, čeprav ob poslušanju prikličemo številne asociacije. Izvori so pač zabrisani, vstavljeni v masivno, valečo se gmoto. Sam nima namena pojasnjevati, kako v resnici poteka proces nastajanja posnetkov.

“Mnogi zvoki so res odigrani. Del moje umetnosti je, da napravam vdihnem življenje in jih naredim organske, torej, zakaj je pomembno, kaj je kaj? Čutim, da ni nujno, da bi do golega pojasnil proces dela ... nihče mi tako ali tako ne bi verjel!!! Ampak da, igram tako 'prava' glasbila kot tudi programiram.”

Koncert je nekaj povsem drugega. V osemdesetih letih je Foetus nastopal kar s pomočjo prej posnetih trakov, na tako imenovani playback, kasneje se je le odločil za 'normalno' koncertno zasedbo. S tako je pred leti, med promocijo albuma Gash, že nastopil pri nas. A Gash je bil posnet z gostujočimi glasbeniki in prevod studijske situacije v živo ni bil pretežak. Tokrat bo drugače, vse, kar si je zamislil Foetus sam, bodo igrali drugi.

“Vsekakor je koncertna zasedba Foetus postala rock bend s pritrjenimi sempli. Ko poskušam prevesti zvoke, ki jih uporabljam za ustvarjanje melodij, v recimo kitaro in bas, se izgubi večina vsebine, barva zvoka in mikrotonalnost postaneta normalni, konvencionalni. Kot rezultat tega so sempli tokrat bolj v ospredju, drugi instrumenti jih le okvirjajo. Kakorkoli, pesmi so radikalno premišljene glede na zasedbo in tudi zaradi mojih namenov. Nekaj gradiva, ki sploh ni bilo mišljeno za koncertno izvedbo, pa se je v živo izkazalo presenetljivo uspešno.”

Album Flow bo kmalu dobil remiksanega naslednika. Foetusu remiksi niso tuji, za druge jih je naredil že nešteto, vse z njegovim bombastičnim pečatom, toda lastne stvaritve je do sedaj preoblikoval sam. Na albumu Blow (še en člen v komaj pregledni seriji Deaf, Ache, Hole, Nail, Male, Boil, Thaw, York, Gash, Null, Void, Flow ... jasno, štiri črke, en zlog, več pomenov) pa so se s skladbami s Flow spoprijeli znani in manj znani mojstri studijskih manipulacij.

“Pričakoval sem nekaj, kar si v prvem planu ne bi mislil. Izbral sem ljudi, ki jih cenim, in na skrivaj sem se veselil tistega, kar bodo prinesli k projektu. Nekatere sem že poznal, nekatere sem spoznal med projektom. Vsem bi moral biti karseda hvaležen. To so Amon Tobin, Kid 606, Panacea, Franz Treichler (Young Gods), FM Einheit, DJ Food, Charlie Clouser (NIN), Pan Sonic, Jay Wasco (Johnny Skilsaw), Sean Beavan, Ursula 1000, Phylr in tudi J. G. Thirlwell. Letos novembra v Los Angelesu načrtujem postavitev predstave, kjer naj bi se zbrali mnogi remikserji iz elektronskega, didžejevskega in multimedijskega sveta, da bi proslavili Blow.”

Jim G. Thirwell že več kot deset let živi in dela v New Yorku. Rodna Avstralija mu že v najstniških letih ni ponudila dovolj možnosti za razvoj, angleška scena se je na začetku osemdesetih let pomehkužila, šele v New Yorku je našel prave somišljenike in okolje, v katerem se lahko njegov fetus razvija.

“Najprej, New York je megapolis, in JGT potrebuje beton za dihanje. Prav tako imam najbolj divje sanje, ki se jim ne nameravam izneveriti. Prav tako je New York, čeprav na žalost podlega disneyfikaciji, še vedno krasno središče umetnosti.”

V četrtek, 27. septembra, bo Foetus s pomagači zavzel oder Orto kluba. Tega res ne smete zamuditi.

“Se vidimo. Ungawa.”

Janez Golič