Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

Joe Henderson

Fantom na tenor saksofonu

Kolegi so ga cenili kot novatorja in množično hodili na njegove nastope, študenti so se na pamet učili njegove fraze, pa vendar je bil širši javnosti in celo jazzovskim kritikom komaj poznan. Glasbeniki so mu zaradi zadržanosti, zbadljivosti in analitičnega razuma nadeli ime Fantom.

Na odru je bil z nežnim, hripavim zvokom glasbila, ki je bil izmuzljiv kot dim, vedno sredi dolgega sola, polnega iskrivih idej. Komaj kdaj je spregovoril poslušalcem, še skladb ni napovedoval, niti spremljevalnih glasbenikov. Samo igral je na vso moč. Vsak večer. Vsako skladbo. Celih štirideset let. Tridesetega junija letos mu je zaradi emfizema odpovedalo srce. Star je bil štiriinšestdeset let in z njegovo smrtjo smo izgubili enega zadnjih klasičnih velikanov jazza, ki je bil ne le odličen solist, ampak tudi skladatelj in pedagog.

Vse do začetka devetdesetih let je bil Joe Henderson eden najmanj izpostavljenih velikanov tenor saksofona, potem pa je nenadoma postal pravi zvezdnik. Za to se ima zahvaliti podpisu pogodbe z založbo Verve, ki je v odgovor na navdušenje nad mladimi levi saksofona (James Carter, Joshua Redman itd.) s tremi premišljeno koncipiranimi ploščami pokazala, da se lahko vsi ti nadobudneži od prejšnje generacije še marsičesa naučijo. Odlično zamišljene konceptualne albume, posvečene Billyju Strayhornu (Lush Life, 1991), Milesu Davisu (So Near, So Far (Musings For Miles), 1992) in Antoniu Carlosu Jobimu (Double Rainbow, 1994), so ljudje kupovali kot sveže žemljice in so na koncu dosegli naklado več kot pol milijona izvodov, Joe Henderson pa je bil nenadoma na vseh naslovnicah jazzovskih revij, za nastope, na katere je letal v prvem razredu, je začel dobivati zvezdniške honorarje, doma pa je na polico postavil štiri grammyje. Več kot ironično, če upoštevamo, da je Henderson nesporne izvajalske in avtorske kvalitete dokazoval dolgih trideset let, vsaj od leta 1963, ko se je po dveletnem služenju vojske končno preselil v New York.

Pred tem je Henderson nekaj let živel v Detroitu, v mestu bebopa. Če tam nisi govoril jezika Charlieja Parkerja in Buda Powella, nisi preživel. Ko je Henderson prišel tja iz rojstnega mesta Lima v Ohiu, je že imel lasten zvok, ki je bil mešanica elegantne fluidnosti Stana Getza (s tem pa seveda Lesterja Younga) in silovitosti Charlieja Parkerja, Detroit pa mu je dal lekcijo iz harmonije, mu razširil repertoar in ga naučil temeljnih pravil bebopa.

Toda Hendersonova ušesa so bila odprta tudi za radikalne ideje saksofonista Ornetta Colemana, ki je v tistem času vznemirjal svet, ker se je odrekel tradicionalnim pravilom harmonije in oblike. In med študijem je spoznal Hindemitha, Stravinskega in Bartoka, ki so, kot pravi, poskrbeli, da je njegov duh ostal gibek.

V New Yorku je bradati glasbenik z videzom intelektualca kmalu spoznal premalo cenjenega trobentača Kennyja Dorhama in se znašel v jazzovski Meki – se pravi pri založbi Blue Note. “Zelo lepo so poskrbeli zame,” je nekoč povedal. “Najprej sem z Dorhamom snemal ploščo Una Mas in takrat sem bil tudi prvič v studiu. Če se prav spominjam, so bili z nama še Herbie (Hancock), Tony Williams in Butch Warren. Tony Williams je imel takrat okoli 19 let. Mislim, da je malo znižal svojo starost, ker pa je bil bolj majhne rasti, je bil videti kot sedemnajstletnik. Dali so mi popolno svobodo in mi dovolili delati, kar sem hotel, kar sem zares cenil šele kasneje.

Samo dva meseca kasneje je posnel prvenec Page One. Klasična mojstrovina, na kateri so mu pomagali trobentač Kenny Dorham, pianist McCoy Tyner, basist Butch Warren in bobnar Pete La Roca, je do danes ohranila zvočno svežino in privlačnost, obenem pa takoj pokazala vse Hendersonove izvajalske odlike: uglajen, lahkoten zvok, elegantne solistične linije in izjemna improvizacijska domiselnost. Uveljavila ga je kot izrazit nov glas, zato so ga na snemanjih klasičnih mojstrovin želeli številni glasbeniki, od McCoya Tynerja, Horacea Silverja, Granta Greena do Leeja Morgana. Obenem je še naprej snemal za Blue Note, med drugim dva odlična albuma Inner Urge (1964) in Mode For Joe (1966).

Vedno sem hotel biti improvizator, kakršnih tukaj ni več,” je povedal leta 1966. “In spotoma sem se naučil nečesa, kar mi je prišlo zelo prav: zdi se mi greh, tako kot se najbrž zdi grešno Bogu, da bi kakšno idejo zaigral več kot enkrat. Škoda, če je svet pač ni slišal.” Ta izjava zelo dobro opredeljuje Hendersonov način igranja. Po eni strani je bilo vedno zelo premišljeno, po drugi pa svobodno kot pri redkih saksofonistih. Pravzaprav je njegovo igranje vedno odlikovalo to, da je znal prehajati iz bogatega zvoka mainstream saksofonista v drznejše smeri, ki jih je raziskovala avantgarda.

V skladu s tem so postajale njegove plošče, ki jih je od leta 1967 snemal za založbo Milestone, vse bolj radikalne. Pa ne le zaradi svobodnosti forme, ampak tudi zaradi uporabe vedno bolj eksotičnih glasbil in zvokov in zaradi vse bolj izpostavljene afrocentričnosti. Značilen primer je plošča The Elements (1973), na kateri mu je s harfo in tamburo med drugim pomagala Alice Coltrane. To je bil tudi čas, ko je Henderson sodeloval v dveh zanimivih zasedbah. Najprej s pianistom Horaceom Silverjem in nato s Herbiejem Hancockom.

Čeprav kvaliteta plošč, ki jih je posnel za založbo Milestone, precej niha in je bil vsaj do nekaterih čas precej neusmiljen, je težko razumeti, zakaj je naslednjih petnajst let preživel v senci mlajših ali vsaj manj samosvojih glasbenikov. Toliko bolj, ker so bili njegovi nastopi v klubih in na redkejših festivalih navadno deležni velikega navdušenja, o čemer priča nekaj zelo dobrih koncertnih plošč.

Šele obnovljeno zanimanje za jazz je Hendersona sredi osemdesetih let znova postavilo na mesto enega izmed velikanov jazza. Proti koncu leta 1985 je na treh koncertih v legendarnem newyorškem klubu Village Vanguard spet za založbo Blue Note posnel dve plošči s pomenljivim naslovom The State Of The Tenor. To sta siloviti plošči, eni najboljših, kar jih je izšlo v osemdesetih letih, še posebej v kontekstu saksofona, in morebiti najbolje izpričujeta neverjetno vsestranskost Hendersonovega igranja, brezmejno domišljijo in izjemno zvočnost. Plošči sta nastali v bazični zasedbi tria, v kateri sta bila še bobnar Al Foster in basist Ron Carter. Zlasti slednji igra skoraj enako neverjetno kot Henderson, in čeprav se je trio za nastope temeljito pripravil, producenta Stanley Crouch in Michael Cuscuna pa sta izbrala štirinajst raznolikih, vendar bolj ali manj znanih skladb Ellingtona, Monka, Mingusa, Silverja, Parkerja in drugih, se izjemna interakcija trojice prekaljenih glasbenikov zdi kot genialna improvizacija od začetka do konca. Naslov plošč je več kot posrečen, kajti le redki saksofonisti so v svoji karieri posneli glasbo, ki bi tako bleščeče predstavila neverjetno bogastvo čustvenih razpoloženj in zvočnih barv, ki jih premore glasbilo. Njegov zvok in koncept odražata zgodovino jazzovskega saksofona, vendar sta obenem tudi njeno nadaljevanje. Največji poklon Hendersonovi glasbi na teh ploščah pa je najbrž izrekel ustanovitelj in tedaj že upokojeni šef založbe Blue Note, Alfred Lion. “Mislim, da je to resnično klasična plošča. Joejevo igranje je neverjetno. In Ron dodaja svoje k položaju kontrabasa. To je eden od najpomembnejših albumov, kar sem jih slišal. Gotovo pa je eden najboljših, kar jih je kdaj izšlo pri založbi Blue Note. Pa ne mislim nove Blue Note. To je eden najboljših albumov vseh časov, vključno z vsemi ploščami, ki smo jih posneli v petdesetih in šestdesetih letih.

Kljub izjemnosti sta bili plošči ob izidu precej mlačno sprejeti, to je z današnjega stališča težko razumljivo, vendar sta bili za Hendersona zelo pomembni, saj pred tem nekaj let sploh ni ničesar posnel. Vendar je, kot že rečeno, prava sprememba nastopila po podpisu pogodbe za Verve.

Staknili smo glave in se odločili, kaj bi bil projekt, ki bi se ga bilo pametno lotiti, in meni je bilo prav, ker sem dolga leta sam odločal o vsem, pa še lepo je, če imaš koga, pri komer lahko preizkušaš ideje in zna za povrh razmišljati širše. Zame je bilo to nekaj novega,” je povedal v nekem intervjuju.

Osebno je bil še posebej zadovoljen z albumom Double Rainbow.Antonio Carlos Jobim je glasbenikom in poslušalcem zapustil izjemno glasbeno bogastvo. Leta 1960 so me vpoklicali v vojsko, in ko sem dve leti zatem postal civilist, si je bossa nova že utrla pot v ZDA. Takoj mi je ugajala. Dve leti pred snemanjem plošče sem šel v Brazilijo in povedal Jobimu, kako močno je bossa nova vplivala name. Ta človek je bil neverjeten skladatelj. Tri četrtine stvari, ki smo jih posneli za Double Raibow, pred tem sploh nisem poznal. Odkril sem jih nekaj dni pred snemanjem. Jobim bi moral sam sodelovati pri plošči, vendar je zbolel in umrl.

Seveda izjemni prodajni uspeh Hendersonovih plošč ni bil vsem pogodu, a čeprav je bil nad njim tudi sam precej osupel, ga je še najmanj skrbelo, v kateri predalček ga bodo ljudje strpali. “Če hočete, lahko to glasbo imenujete jazz, lahko pa ji rečete tudi fuzija ali klasika. Nočem, da bi me omejevale take etikete; Jobimov projekt mi je nedvomno omogočil, da sem zlezel skozi rešetko omejujočega prostora, v katerem sem zelo dolgo živel.

Ko vzamem v roke saksofon, si želim, da bi imel zvok, ki se bo razlegel iz njega, enako integriteto, kot jo je imel vedno,” je Henderson leta 1996 povedal za časopis Sun-Sentinel. “Kadar nastopam, ne morem biti trgovec.

Jure Potokar

Viri:

Richard Cook and Brian Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD. (Četrta izdaja, 1998.)

Ron Harris. Osmrtnica za Associated Press. (1. julij 2001)

Mel Martin. Intervju za The Saxophone Journal. (Marec/april 1991.)

Kenny Dorham. Spremna beseda k plošči Page One. (1963)

Damian Rafferty. Intervju za Fly. (23. 9. 1995)

Izbrana diskografija:

Page One (Blue Note, 1963)

Inner Urge (Blue Note, 1964)

Horace Silver: Song For My Father (Blue Note, 1964)

Mode For Joe (Blue Note, 1966)

Four! (Verve, 1968)

Tetragon/In Pursuit Of Darkness (Milestone, 1971)

The State Of The Tenor Volumes One and Two (Blue Note, 1985)

The Standard Joe (Red, 1991)

Lush Life (Verve, 1991)

So Near, So Far (Musings For Miles) (Verve, 1992)

Double Rainbow (Verve, 1995)

Shade Of Jade: Joe Henderson Big Band (Verve, 1996)