Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Indexi

In Memoriam Davorin Popović (23. 9. 1946 - 19. 6. 2001)

Za vsa tista leta

Zelo malo je skupin, ki so tako odločilno vplivale na razvoj žanra, in zelo malo je pevcev, ki so samo z glasom, brez nepotrebnih ekscesov, zaznamovali zvok nekega obdobja, ki je bil nedefiniran, nadgeneracijski in katerega meje so se samodejno prilagajale času. Indexi in Davorin Popović so to nedvomno bili.

Popolnoma upravičeno se lahko vprašamo, kakšna bi bila podoba jugo rocka od sedemdesetih let naprej, če ne bi desetletje pred tem prve brazde v oblikujočem se žanru orala zasedba Indexi. Z delovanjem in predvsem z vplivom je že od začetka prerasla do takrat znane šlagerske vzorce festivalskih zasedb in sčasoma uveljavila tudi močno avtorsko noto. Danes jo lahko upravičeno opredelimo kot eno prvih rockovskih skupin, ki se je razvila na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Njena vrednost nedvomno prerašča splošne vzorce pojmovanja popularne glasbe, njena pojava pa je združila do takrat dva popolnoma nasprotna pola. V času uporništva, jeze in dolgih las so združili nekaj, kar se je zdelo nezdružljivo: rock and roll in elegantne obleke (smokinge) - in pri tem preživeli. Še več, postali so skupina, ki je združila takratno generacijo in generacije, ki so šele prihajale. Njihove skladbe še danes pomenijo osnovo prenekateremu mediju; lahko bi celo rekel, da je pesem Bacila je sve niz rijeku osrednja in kompleksna stična točka filma Lepa sela, lepo gore Srđana Dragojevića, točka, okoli katere se je film razvil. Enostavno povedano - Indexi so antološki in kulturni fenomen, simbol Sarajeva in nekega časa, skupina, ki je v desetletjih prerasla svoj okvir in našla pravi spoj med lastno identiteto in širšo prepoznavnostjo. Zaščitni znak, ki je nevsiljivo bedel nad skladbami, je bil enkraten glas Davorina Popovića. Ta je za vedno utihnil v noči iz 18. na 19. junij letos. Od tega dne naprej Sarajevo zvočno nikoli več ne bo, kar je bilo. Kristalno čist, z neprikritimi čustvi nabit glas, ki je v enkratnem temperamentu, značilnem za osrednje predele Bosne in Hercegovine, našel svoj prostor in aranžersko dovršenim skladbam dal tisti manjkajoči člen, ki je mnoge pesmi zapisal v same temelje obstoja jugo rocka. Mnogi so si želeli peti, kot je pel Davorin, mnogi so želeli posedovati ta enkratni spoj vokalnih in emocionalnih elementov, vendar je bilo istočasno vsem jasno, da je to praktično nemogoče. Danes pa nam je vsem jasno, da nihče več ne bo pel tako, kot je pel Davorin, in da so skladbe, kot so Bacila je sve niz rijeku, Plima, Modra rijeka, Nekde na kraju, u zatišju, Sve ove godine, Budi kao more, samo še relikti, zapisani na številnih nosilcih zvoka.

Indexi

Bila so zgodnja šestdeseta leta, leta, ki jih v nanizanki Grlom u jagode izvrstno slika Srđan Karanović. V tem času je začela v Sarajevu pod močnim vplivom skupine The Shadows kot sprva izključno instrumentalna delovati skupina Indexi. Leta 1964 se skupini pridruži pevec Davorin Popović (pred tem v skupini Pauci), ki s svojim specifičnim glasom takoj postane osrednja osebnost in zaščitni znak skupine. V prvi pravi zasedbi so sodelovali še kitarist Ismet Arnautalić, bobnar Đorđe Kisić, kitarist Slobodan Bodo Kovačević in basist Fadil Redžić. Že tedaj Indexi postanejo svojevrsten fenomen - za mnoge presenetljivo (kot rockerji) nastopijo na številnih festivalih zabavne glasbe in celo na natečaju za popevko Evrovizije. Prelomno leto je leto 1966, ko se skupini pridruži Kornelije Bata Kovać, ki z močnim avtorskim pečatom izoblikuje novo poglavje antologiji skupine. Iz tistega obdobja izhaja tudi pesem Boj na Misaru, v kateri Indexi uporabijo nekaj ljudskih glasbil in elementov ljudske glasbe in s tem izoblikujejo enega prvih poskusov neposrednega povezovanja rock and rolla in ljudske tradicije, hkrati pa se odločijo za preigravanje samo lastnih, avtorskih pesmi. V tem času skupina veliko nastopa po raznih festivalih doma in v tujini ter izdaja številne male plošče. Kasneje Kovaća (1968) zamenja Đorđe Novković (1969), njega pa Ranko Rihtman, ki z močnim avtorskim pečatom prav tako obeleži delovanje v skupini (do leta 1971). Indexi nastopijo tudi v Sloveniji, na rock festivalu Ljubljana 72 - Boom. Istega leta, ob svoji desetletnici, nastopijo v dvorani Skenderija pred 12.000 obiskovalci, povežejo se s skupino Pro Arte (v kateri je tedaj nastopal njihov nekdanji član Đorđe Novković) in s popularnim pevcem Čobijem. Začasno nastane skupina Pro Arte - Indexi. Skupina dobi prvo veliko ploščo leta 1973, vendar gre le za zbirko malih plošč, medtem ko prvo pravo veliko ploščo dobi šele leta 1976, čeprav na nekoliko nenavaden način. V resnici gre za samostojni izdelek Davorina Popovića, drugi člani skupine so mu v pomoč. V naslednjih letih je skupina kar uspešno koncertirala in izdajala plošče, s katerimi so bolj ali manj obnavljali svojo zgodovino. Pomemben je predvsem Box Indexi 1-4, v katerem so štiri vinilne plošče (Diskoton, Sarajevo), izbor, ki je kasneje v okrnjeni obliki izšel tudi na dveh zgoščenkah. (Indexi 1+2, Indexi 3+4). Vojno večina članov preživi v Sarajevu. Leta 1998 se ponovno vrnejo v zasedbi Davorin Popović (glas), Sinan Alimanović (klaviature), Slobodan Bodo Kovačević (kitare), Davor Črnigoj (bas kitara) in Petar Peco Petej (bobni) ter z novim projektom Kameni cvjetovi (Nika) nastopijo na velikem koncertu 1. decembra v Sarajevu (skupaj z Vladom Kreslinom, Kemalom Montenom, Đorđem Balaševićem, Duškom Gojkovićem in Oliverjem Dragojevićem) in mogoče celo zadnjič nastopijo na Televiziji Slovenija v oddaji Res je! 19. junija se je celotna zgodba končala. Skupina je postala del zgodovine nekega, skoraj štiri desetletja dolgega obdobja; ne verjamem, da bo pod tem imenom in brez Davorina Popovića še kdaj nastopila.

(Večji del besedila je z dovoljenjem avtorja povzet po besedilu Milka Poštraka, Arheologija jugo rocka, GEA, december 1991.)

Jedne noći u decembru

S to pesmijo Kemala Montena bi najlaže ponazoril trenutek, ko sem po dolgem času poslušanja in prepevanja njihovih pesmi končno imel čast, da sem spoznal člane zasedbe Indexi z Davorinom na čelu. Izjemna osebnost s karakterjem, ki je žarel izpod njegovih očal, mi je z neprikritim šarmom razlagal vse dogodke v zvezi s skupino in Sarajevom, od zgodnjih šestdesetih let naprej. Z obvezno cigareto v roki, še vedno poln energije in humorja, se je spominjal potovanj po Bolgariji in Sovjetski Zvezi, nastopa na Boomu leta 1972, nastopa U2 v Sarajevu ... V načrtu je imel velik koncert na Koševu, kjer bi se zbrale vse pomembnejše sarajevske skupine s številnimi gosti, govoril je o ponovni košarkaški ligi ekip iz nekdanje Jugoslavije (to se je kasneje uresničilo), mogoče celo o sodelovanju Indexov z Vladom Kreslinom. In še veliko. Na žalost je vse ostalo v velikem srcu malega človeka, ki se je ustavilo sredi ponovnega zagona popolnoma samosvoje in neponovljive sarajevske scene. Tudi brez Davorina bo ta zagotovo kmalu dobila predvojno obliko, nikoli več pa ne bo v popolnosti takšna, kot je bila nekoč. Indexi so pač simbol Sarajeva in Davorin simbol Indexov; tako je bilo in vedno bo tako ostalo.

Gregor Bauman