Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Mahotella Queens

Nesporne kraljice mbaqange

Potem ko je junija 1999 ta planet zapustil legendarni “Lev iz Soweta”, “grgrajoči” pevec in velikan zgodnje južnoafriške popularne godbe Mahlathini, je kazalo, da bodo z njim ponovno in za vedno zapustile glasbeno prizorišče tudi Mahotella Queens. Po opaznih uspehih z Mahlathinijem in celo z nekaj samostojnimi ploščami so ga prvič zapustile sredi sedemdesetih let, ko so se "upokojile" zaradi "družinskih" razlogov: zaradi porok in rojstev otrok. Potem pa so (in smo) sredi osemdesetih let, ko je pravzaprav “zlato” obdobje že minilo, glasbeno delo Mahlathinija in Mahotella Queens “odkrili” tudi zunaj južnoafriške domovine in njenega širšega zaledja.

Namreč, ko se je mednarodno občinstvo pričelo zanimati za mbaqango, specifičen južnoafriški etnopop in plesni stilem, je bila ta v domovini že skoraj pozabljena; redki protagonisti, ki so sploh še vztrajali pri (po)ustvarjanju mbaqange ter se še niso podredili zahtevam "diskoidne" komercializacije tedanjega južnoafriškega glasbenega prizorišča, pa so dosegli najnižjo točko priljubljenosti. A na podlagi odkritja in evropskih ponatisov predvsem Mahlathinijevih starejših posnetkov (denimo albuma The Lion of Soweto ter zbirke različnih posnetkov za pionirsko angleško založbo Eartworks) je ta zelo hitro ponovno prišel v središče pozornosti, z njim pa seveda tudi mbaqanga. Tak razvoj dogodkov je dal njegovi originalni zasedbi z Mahotella Queens in Makgona Tsohle Band nov ustvarjalni zagon, pri katerem so bile udeležene tudi vse tri “kraljice”, ki so se na valovih mednarodnega zanimanja vrnile na koncertne odre. Konec osemdesetih let in v zgodnjih devetdesetih letih so osvojili Evropo in Ameriko z nekaj odmevnimi novimi ploščami, predvsem s Thokozile in Paris - Soweto, s katerega je bila tudi planetarna uspešnica Kazet, ter predvsem z atraktivnimi, energičnimi nastopi na številnih koncertih in festivalih. Takrat so se z Mahlathinijem tudi Mahotella Queens zavihtele v sam zvezdniški vrh ponudbe afriškega etnopopa na mednarodnem prizorišču, rezultat pa je bil njihov prvi samostojni album tega življenjskega obdobja, izdan pri ameriški založbi Shanachie. A kaj kmalu sta se pokazali tudi ustvarjalna izčrpanost njihovega obrazca in delovna naveličanost celotne skupine, ki se je v različnih kombinacijah in z vmesnimi premori ustvarjalno družila že vse od sredine šestdesetih let. Po nekaj ne ravno prepričljivih snemalnih poskusih v ZDA se je Mahlathini počasi umaknil s prizorišča ter junija 1999 z njega tudi dokončno odšel. Mahotella Queens so do njegove smrti delile usodo svoje glasbene kariere predvsem z njim. Ker pa sta v istem obdobju preminila še dva ključna člana spremljevalne zasedbe Makgona Tsohle Band – vodja in ustanovitelj West Nkosi in eden najboljših afriških kitaristov nasploh Marks Mankwane –, so po razumljivem obdobju žalovanja zmogle dovolj moči za nov, po vsem preživetem presenetljiv korak: odločile so se svojo glasbeno kariero vzeti v svoje roke in jo nadaljevati. V začetku leta 2000 so oblikovale štiričlansko spremljevalno zasedbo samih mlajših, neznanih glasbenikov, ki jim je mbaqanga – kot kaže – v krvi. Junija in potem še septembra lani so v francoskem Amiensu – vmes pa julija nekaj malega doma v Johannesburgu - že skupaj snemali gradivo za nov album Sebai Bai, in ta je konec lanskega leta tudi izšel pri francoski založbi Label Bleu/Indigo. Pri strokovnem in pri navadnem občinstvu je doživel evforičen sprejem in že vse letošnje leto se o njem obilno piše. Ne nazadnje je ena najbolj cenjenih evropskih glasbenih revij Folk Roots v dvojni poletni številki osrednjo temo posvetila prav fenomenu Mahotella Queens in jim seveda namenila tudi naslovnico. Že lani novembra pa so se predstavile s koncertom na največji tovrstni prireditvi na svetu, na glasbenem sejmu WOMEX v Berlinu, ter ob navdušenem sprejemu prejele tudi nagrado za življenjsko delo.

Mahotella Queens so Hilda Tloubatla, Mildred Mangxola in Nobesuthu Mbadu. Z opisanimi premori so skupaj že vse od leta 1964. Po pevskih kvalitetah in pomenu za razvoj popularne glasbe v Južnoafriški republiki jih postavljajo ob bok Miriam Makebe, Dorothy Masuke, Yvonne Chaka Chaka, Busi Mhlongo in Brende Fassie. Če je bil Mahlathini “boter mbaqange”, instrumentale spojine "predmestnega" jiva iz petdesetih let z rhythm and bluesom ter zulujsko glasbeno tradicijo, obogateno z arhaičnimi elementi marabija ter koreninske kwele, pa je treba vedeti, da so bili ženski glasovi tisti, ki so jo “porodili”. Poleg prve uspešne skupine vokalne mbaqange Dark City Sisters so bile prav Mahotella Queens tiste, ki so ji dale trajen pečat. Če je bil njihov ustvarjalni potencial v času sodelovanja z Mahlathinijem nekako spregledan, pa naj tokrat poudarim prav tega, saj je izmed 13 pesmi na albumu Sebai Bai samo ena, ki je ni podpisala katera izmed članic. A seveda ostajajo predvsem pevke izjemnih glasov in atraktivne pojavnosti, pri katerih se v izvedbi pesmi in v odrskem nastopu tesno prepletajo arhaično z modernim, zavest o kulturnem izvoru z refleksijo polpretekle zgodovine “mračnih”, pa tudi junaških let apartheida in aktualnih socialnih težav, temeljita življenjska izkušnja s svežino ustvarjalnega duha. Skoraj vse to vsebuje njihov zadnji album; manjka mu le tisto, kar je mogoče doživeti le “v živo”, na koncertnem srečanju z njimi. Vse kaže, da nam bo letošnji festival Mesto žensk ponudil prav to priložnost. Ne zamudite je.

Zoran Pistotnik

Izbrana diskografija:

- Mahotella Queens – Sebai Bai (Label Bleu/Indigo, 2000)

- Mahotella Queens – Women of the World (Shanachie, 1993)

- Mahotella Queens – Marriage is a Problem (Shanachie, 1993; ponatis posnetkov iz šestdesetih in sedemdesetih let)

- Mahlathini and Mahotella Queens - Mbaqanga (Kaz/Shanachie, 1997)

- Mahlathini and Mahotella Queens - Rhythm and Art (Shanachie, 1990)

- Mahlathini and Mahotella Queens - The Lion Roars (Shanachie, 1990)

- Mahlathini and Mahotella Queens - Paris - Soweto (Celluloid, 1988)

- Mahlathini and Mahotella "A" - Thokozile (Celluloid/Earthworks, 1987)

- Različni izvajalci: The Indestructible Beat od Soweto Vol. 1-5 (Earthworks/Stern's, 1987-1998)