Pixies

Dobrodošli na planetu zvoka

25. maj 1989. Sonce je neusmiljeno preganjalo zadnje ljubitelje črnih oblek in destruktivnih misli, ki so noč pred tem napolnili ljubljansko halo Tivoli, kjer so doživeli bližnje srečanje z idoli The Cure, a hkrati jezno ugotavljali, da niso zaigrali njihove himne Hanging Garden. Vendar se je v zraku tega dne pripravljalo novo glasbeno doživetje, nekaj najbolj izvirnega in svežega v danem trenutku, akumulacija zvočne energije in neposrednosti: na resnično zadnji pravi Dan mladosti so na festivalu Druga godba Križanke okupirali Black Francis, Joey Santiago, Kim Deal in David Lovering, zbrani v skupini Pixies.

Tisto, kar se je v drugi polovici osemdesetih let zdelo praktično nemogoče, se je kristaliziralo v delovanju bostonske četverice. Vzeli so osnovni rock and roll, v njem poiskali zdrave elemente, jih prevetrili, izostrili in vse to z oplemenitenimi derivati avtorske ustvarjalnosti zagnali med poslušalstvo. S kombinacijo pop melodij, kitarskega rocka, elementov surfa in poznega punka so jezo sproščali v kratkih, vendar skrajno dinamičnih pesmih, v katerih je kraljeval vpijoči glas Blacka Francisa, ki je svoj alterego našel v subtilnem odmevu basistke Kim Deal. Njihove skladbe so bile včasih skregane z vso zdravo logiko, brez trdnih aranžmajev in na meji eksperimentov, vendar so z inovativnostjo premikale meje takrat znanih zvočnih vzorcev. Občasna razdvojenost se ni odražala samo v zunanji podobi skupine, ampak celo v medijih, saj je bilo njihovo glasbo redko slišati po radijskih postajah, mainstreamovski MTV pa je dokaj pogosto vrtel nekatere videospote. Veliko bolj destruktivna polarizacija se je oblikovala v skupini, predvsem v neprestanih verbalnih dvobojih med Blackom Francisom in Kim Deal, ki ji Black ni pustil, da bi vključevala gradivo v repertoar skupine. Skupina Pixies je nedvomno izoblikovala svojevrsten glasbeni slog, ki ga nihče ni mogel ali znal posnemati, vsi pa so bili pod njegovim vplivom. Če so številne skupine takratnega obdobja dobile bolj ali manj uspešne posnemovalce v devetdesetih letih (tudi pri nas), je svojevrstna univerzalost, ki je sevala skozi karizmo skupine Pixies, ostala nedotaknjena. Občudovali so jo David Bowie, Dennis Hopper, U2 (Pixies so nastopili kot predskupina Zoo TV Tour leta 1992) ter tudi Nirvana; pokojni mesija grungea Kurt Cobain je javno priznal, da je njihov največji hit Smells Like A Teen Spirit nastal pod neposrednim vplivom skupine Pixies.

Hüsker Dü + Peter, Paul and Mary = Pixies

Boston - 1986. Naveličana dolgočasnega vsakdana sta Charles Thompson in njegov »cimer« Joey Santiago skušala najti nove izzive. Charles Thompson, diplomirani antropolog in »luftarski« študent španskega jezika (to se kasneje kaže tudi v besedilih), odkriti sovražnik študentov, o katerih meni, da so nesmiselna vrsta, ki požirajo knjige, da bi spremenili svet, je k zaroti povabil Joeyja Santiaga, hkrati pa v glasbenem časopisu objavil oglas, s katerim je iskal basista, ki išče svoj jaz med glasbo skupine Hüsker Dü in folk tria Peter, Paul and Mary. Skupini se je pridružila Kim Deal (na prvih dveh ploščah pod psevdonimom Mrs. Joey Murphy), ki je Charlesu predlagala tudi bobnarja Davida Loveringa. Charles Thompson si je nadel novo ime Black Francis, med listanjem slovarja je Joey naletel na pojem Pixies in zgodba se je začela. »Hotel sem, da bi naša glasba zvenela kot “cool rock music”, da bi jo lahko mulci poslušali popolnoma spontano, brez analiz, in da bi se jim ob poslušanju naježila koža,« je v enem izmed prvih intervjujev dejal šef skupine Black Francis.

Sprva so se potikali po številnih klubih v okolici Bostona in kmalu postali predskupina someščanom Throwing Muses. Na enem izmed koncertov jih je slišal tudi Gary Smith in se jim ponudil, da jim posname prve demo posnetke. Marca 1987, v samo treh dneh, posnamejo osemnajst pesmi, ki jih pošljejo številnim ljudem; najbolj fascinirajo Iva Wattsa, šefa založbe 4AD, ki osem izmed njih izda na prvi EP plošči Come On Pilgrim. Seveda ima Ivo v predalu tudi pripravljeno pogodbo; člani skupine jo z veseljem podpišejo, hkrati pa jim založba predlaga tudi producenta za snemanje prve plošče: Steva Albinija. Sad tega trikotnika je plošča Surfer Rosa, fantastična kombinacija ostrih kitarskih vložkov, ujetih v melodične in ritmične obrate. Legenda celo govori, da je Steve celotno ritem sekcijo posnel v dveh dnevih, vseh preostalih petnajst dni pa je priganjal Blacka Francisa in Joeyja Santiaga, da sta nasnemavala kitare do onemoglosti. Svojevrstna in robustna zvočna atmosfera, svežina in predvsem občutek, da je celotna plošča sad verovanja v lastno početje, so prepričali tudi glasbene novinarje v Veliki Britaniji, na ameriških tleh pa postane hit na študentskih radijskih postajah. Pesem Gigantic postane hit generacije, ki je šele prihajala, skupina pa nedvomno hit tistega leta (podpiše za veliko založbo Elektra). Konec leta 1988 se odpravi v studio snemat novo gradivo. Če je plošča Surfer Rosa izoblikovala trden temelj, na katerem je skupina izgradila prepoznaven zvočni ego, je hkrati postala tudi protiutež melodični Doolittle, s katero so Pixies dokončno potrdili svoj status. Producent Gil Norton je nekoliko bolj “spoliral” zvok, vendar je ta še obdržal vse osnovne elemente, ki so skupini izoblikovali svojevrstno univerzalnost. Sledila je uspešna turneja Sex and Death Tour, ki je slovela po svojevrstnem humorju v skupini (pesmi so celo zaigrali po abecednem redu), a hkrati povzročila tudi prve večje razkorake med člani. Logična posledica je bila začasna prekinitev skupnega delovanja, do poletja 1990, ko so se z Gilom Nortonom ponovno odpravili v studio in posneli surfersko ploščo: Bossanova. Dogajanja na snemanju, predvsem egoizem Blacka Francisa, ki je kategorično zavračal vse poskuse, da bi na ploščo prišle tudi pesmi Kim Deal, so dokončno poglobila notranja razhajanja. Pesmi, kot sta Velouria in Dig For Fire, sta bili podlaga za dobro prodajo (tretje mesto na britanski lestvici), vendar je bilo v celotnem projektu čutiti manko spontane kohezije med člani skupine; posledica so poenostavljeni aranžmaji in na hitro vkup zmetane melodije. Kljub uspešni turneji je Kim Deal na zadnjem koncertu v Veliki Britaniji sporočila z odra, da je to njen zadnji koncert s skupino Pixies.

Mrtvilo je bilo prekinjeno zelo kmalu. Spomladi leta 1991 posnamejo četrto ploščo Trompe Le Monde, na kateri pusti slišen pečat tudi nekdanji Captain Beefheart in Pere Ubu, klaviaturist Eric Drew Feldman. S Trompe Le Monde se zvočno vrnejo v začetno obdobje, milost Blacka Francisa pa se izkaže v tem, da dopusti peti tudi Kim Deal, vendar plošča ne vključuje nobenih njenih pesmi. Zvočni eklekticizem se ponovno vije med jeznimi kitarskimi vložki, številnimi prehodi in kombinacijo punka in melodičnih balad. Kljub relativni svežini pa je istočasno na vsakem koraku moč čutiti, da je Trompe Le Monde labodji spev skupine.

Black Francis je mrtev - živel Frank Black

Kar se je že nekaj časa pričakovalo, je vrhunec doseglo v začetku leta 1993. Na vprašanje novinarja (BBC, Radio 5), kaj se je zgodilo s skupino Pixies, je tokrat ponovno preimenovani Frank Black odgovoril: »Pixies so razpadli. In kaj je vzrok? Moje dolgočasje. To je tako, kot bi vse življenje snemal westerne; sčasoma si želiš posneti tudi kakšno komedijo.« Istega dne je Frank Black, ki je takrat že razmišljal o solo karieri, letečih krožnikih in kometih, drugim članom poslal telefaks in jih obvestil o razpadu. Tako se je končala zgodba o skupini, ki je s svojo inovativnostjo prevetrila rock and roll, ko je bilo to najpomembnejše. Dinamičnost in energija, ki sta utripali v postpubertetniški razigranosti, sta svoj zapis dobili v čudaških besedilih o vesolju, religiji, spolnosti, pop kulturi ... O vsem tem so peli svojevrstno in provokativno in hkrati našli pravo ravnotežje, da niso bili nezanimivi in prezateženi. Preprosto, brez odvečnih pridevnikov, so včasih tudi zelo infantilno povedali zelo veliko in odpirali polja, prek katerih se je aktualna generacija poistovetila z njimi. Enostavno povedano: bili so na pravem mestu ob pravem času, in ko niso več videli skupnega motiva, so raje razpadli, kot da bi banalizirali svoj glasbeni vzorec. S tem so največjo uslugo naredili sebi in šele zatem poslušalcem.

Po razpadu je leta 1997 izšla še povprečna kompilacija z naslovom Death To The Pixies; pravo vrednost ima le bonus CD s posnetkom nastopa v Utrechtu 25. 9. 1990. Od pomladi letošnjega leta pa lahko oboževalci skupine dopolnijo svojo diskoteko s ploščo Complete “B” Sides, projektom, ki je luč dneva čakal že nekaj časa. Kot že sam naslov pove, plošča večinoma vsebuje posnetke pesmi, ki zaradi različnih razlogov niso našle prostora na rednih izdajah in so bile izdane kot B strani različnih malih plošč (Gigantic, Monkey Goes To Heaven, Here Comes Your Man, Velouria, Dig For Fire, Planet Of Sound, Alec Eiffel). Kompilacija se razteza prek celotnega ustvarjanja in poleg avtorskih pesmi vsebuje še Winterlong in I’ve Been Waiting For You Neila Younga ter pesem Evil Hearted You Grahama Gouldmana. Prinaša značilne melodične in ritmične obrate, ki so jih prakticirali tudi v rednih izdajah, ter hkrati dopolnjuje manjkajoči del, ki še zdaleč ni popoln, saj po podatkih na internetu še vedno obstaja nekaj neizdanih koncertnih in studijskih posnetkov. Šele tako bo moč sestaviti celoten mozaik nekega časa na prelomu osemdesetih let v devetdeseta, ko je rock and roll dobil popolnoma novo obliko, ki jo je takrat Black Francis označil takole: »Moje delo je, da ponudim poslušalcu glasbo, posnamem ploščo, odigram koncert; tu je konec pogodbe. Skozi vse to sem šel v otroštvu tudi sam: kupoval sem plošče in hodil na koncerte. V resnici nudimo samo zabavo, ne zanima nas uporništvo, pravzaprav je zanj tudi prepozno. Rock and roll ni več nevaren, je samo še čista zabava. Včasih mi je žal obdobij, ko je ljudem pomenil mnogo več kot samo zabavo, vendar sem se sprijaznil s tem. Zadovoljen sem tudi s tem, da sem dober zabavljač.« (Ritam)

Gregor Bauman

Diskografija:

Come On Pilgrim (4AD, EP, 1987)

Surfer Rosa (4AD, 1988)

Doolittle (4AD, 1989)

Bossanova (4AD, 1990)

Trompe Le Monde (4AD, 1991)

Death To The Pixies (4AD, 1997)

Pixies At The BBC (4AD, 1998)

Complete “B” Sides (4AD/Dallas, 2001)