Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Matičič

Anthony Rother

Elektro pop za nove generacije

»You got no work because of me, I'm a machine, I never sleep. And now you pray all night and day, a funny way, I'm human made.« – besedilo komada Human Made

Anthony Rother je eden od najbolj opaznih nemških elektro producentov in tehnološki fanatik. Producira sicer tudi tehno in abstraktne, eksperimentalne plošče, ki so zelo blizu filmski glasbi, toda njegov prvi in glavni glasbeni izraz je elektro. Sex With The Machines je bila verjetno tista plošča, ki je odgovorna za njegovo razkritje pri založbi Kanzleramt. Kasneje si je popolnoma svojo elektro usmeritev zagotovil z ustanovitvijo založbe Psi49Net, z remiksanjem legendarnih Kraftwerk, s sodelovanjem z njihovim nekdanjim članom Karlom Bartosom, s produciranjem komadov za albume nemškega tehno boga Svena Vätha ... Projektov in zamisli mu načeloma nikoli ne zmanjka, pa naj gre za duete s Heikom Lauxom, lastnikom založbe Kanzleramt, ali pa za samostojne stvaritve, kot je na primer serija malih plošč pod imenom Psi Performer. Anthony Rother je glede elektro godbe precej natančen, vsaj kar se tiče vsebine. Njegov zvok je skoraj klasičen, dela bolj pesmi kot komade, zelo pomembni so tudi vsebina, ideološko sporočilo in kritika našega odnosa do strojev, ki nas obkrožajo. Do sedaj smo poleg številnih malih plošč iz njegovega studia dobili dva albumska elektro izdelka. Prvi je bil Simulationszeitalter, drugi pa album Electro Pop, ki ga je Rother naredil pod imenom Little Computer People. Prav s tema dvema projektoma se je Rother pojavil tudi v Izoli, kjer je odigral odličen live act. Intervju je bil narejen pred nastopom v Ambasadi Gavioli.

Pravkar je izšel album Electro Pop, ki si ga naredil pod imenom Little Computer People. Povej mi kaj o tem projektu, kako se je vse skupaj razvijalo?

Ta album sem delal kakšni dve leti, začelo pa se je leta 1998 s prvo malo ploščo Little Computer People. To je bila vinilna izdaja, remikse sta naredila Karl Bartos, nekdaj član Kraftwerk, in Heiko Laux, šef založbe Kanzleramt. Zadnji dve leti sem potem delal za ta album, ki pa ni bil moja glavna zaposlitev, ampak je nastajal postopoma. Z rezultati sem zelo zadovoljen. Album je usmerjen bolj popularno, to je nekaterim všeč, drugi pa tega spet ne marajo. Osebno sem s ploščo zelo zadovoljen, saj sem naredil mešanico klubskega elektra in melodičnih elementov, sicer pa vse stvari tako ali tako ni treba jemati preveč resno.

Nekje sem prebral, da je tvoja založba Psi49Net namenjena popularnejšim zvokom. Ali je glasba, ki jo delaš, res 'pop'?

Ne bi tako rekel. Produciram elektro, ta pa je kdaj 'underground', kdaj je 'pop', kdaj je zelo čuden in eksperimentalen ... Osnova je elektro, okoli tega potem plava več različnih stvari, več različnih muzik. Lahko je »four on the floor« z elektro elementi, lahko je tudi bolj eksperimentalne narave, toda v končni fazi vedno pridem do elektra. Mešam ga z drugimi glasbenimi stili in skušam komadom dati poseben, oseben ton, ki je samo moj.

Si se pri ustvarjanju projekta Little Computer People navdihoval pri starih komadih ali je nastajal kot nova zamisel?

Ko sem naredil prvi komad, sem dobil občutek, da nima istega zvoka kot drugi, ki jih delam pod imenom Anthony Rother, saj je bil preveč srečen. Za komadom je vizija računalnika Commodore 64, zato sem prevzel ime Little Computer People, ki je zelo slavna računalniška igrica iz preteklosti. Projekt je začel rasti s to začetno mislijo in vsi drugi komadi, ki sem jih naredil, so povezani z računalniško glasbo, se pravi glasbo računalniških čipov. To potem mešam s popom in z drugimi idejami, toda vsi komadi so povezani v kontekst neke kičaste elektronske glasbe.

Kakšen je tvoj odnos do osemdesetih let? Album Electro Pop se definitivno napaja pri istoimenski glasbeni zvrsti.

Osemdeseta leta so zelo intenziven del mojega življenja. Za vsakega umetnika je pomembno, da v glasbi izrazi tisti čas, ko je bilo njegovo življenje intenzivno, ko je veliko hodil ven in ko se je zabaval. Vse to je vpleteno v ta album, tako da se počutim, kot da bi pisal svojo lastno zgodbo, ki je zelo podobna zgodbi drugih ljudi moje starosti. Občutek osemdesetih je na albumu zelo močan.

Kaj si doživljal v osemdesetih letih?

V osemdesetih letih sem začel delati glasbo, poleg tega pa sem se precej ukvarjal z računalniki in z vsemi novimi tehnologijami. V osemdesetih letih je računalnik postal velika stvar, tako da se tisti čas verjetno ne bo nikoli več ponovil. Osemdeseta leta so precej pomembna za veliko ljudi, prav zaradi tega je tudi treba napredovati v retro smeri. Sedanjost je nekakšna zrcalna podoba tistih časov.

Kateri je bil prvi računalnik, ki si ga uporabljal?

Mislim, da je bil Commodore 64 ali pa celo nekaj bolj zgodnjega. Najprej sem ga imel za igrice, potem pa sem ugotovil, da se da z njim delati tudi glasbo. Bil je tudi prvi računalnik, ki smo ga v studiu uporabljali za sekvenciranje – bil je poceni in dobro je delal.

Torej si nisi mogel privoščiti Atarija?

Ne, Atari je bil predrag, poleg tega pa takrat še nisem vedel, da ima nastavke za MIDI. Sicer pa se moraš zavedati, da ljudje, ki so bili lastniki Commodorjev 64, niso marali Amig in Atarijev, saj so ti računalniki pomenili smrt Commodorja. Dolga leta smo to dejstvo poskušali ignorirati, ampak sedaj vem, da je bila na pohodu boljša in naprednejša tehnologija. Ampak mi smo se trdno držali Commodorja 64 - bil je neke vrste prijatelj.

Kako se je začela tvoja glasbena kariera, kateri je bil prvi resni projekt?

Mislim, da tega nočeš vedeti, toda prvih stvari se res ne spomnim več. Misli, da bi postal glasbenik in se s tem resno ukvarjal, pa so prišle po mojem prvem sodelovanju s Heikom Lauxom iz založbe Kanzleramt. To je bila prva osnova, saj nismo samo delali glasbe, ampak smo imeli priložnost v resnici izdajati plošče. Od tega trenutka naprej sem začel vlagati več denarja v opremo, začel sem igrati v živo in podobno. Uresničile so se mi vse moje želje, tako da je bil čas pri Kanzleramt precej intenzivno obdobje. Takrat smo vstopili v glasbeni posel.

Še prej pa te je navduševala filmska glasba.

To pa vedno. Filmska glasba je bila vedno moj navdih, je tako rekoč moja osnova. Vedno ko produciram glasbo, imam v glavi tudi vizualije, ki jih skušam prevesti in prenesti v glasbo. Ko delam nov komad, vedno skušam narediti neke vrste zgodbo, saj mi že sama glasba pripoveduje zgodbe. To je tako, kot če bi pisal predlogo za film, le da tega ne delaš z besedami, ampak z zvoki.

Misliš, da je za elektro producente značilno nagnjenje k filmski glasbi? Nizozemski elektro frik Inter Ferrence je na primer obseden z Lalom Schifrinom. Ali je torej pri elektru pomembna vsebina, zgodba, ki jo posreduje komad?

Mislim, da je to zaradi osemdesetih let, saj so bila čas videa. Danes imaš seveda skoraj neomejene možnosti, lahko narediš, kar hočeš, toda v osemdesetih letih si lahko šel v izposojevalnico, vzel kaseto in jo nato gledal doma. To je imelo na ljudi velik vpliv. Kino se je preselil v domove, poleg tega pa je bila najboljša filmska glasba napisana v osemdesetih letih, za vse znanstvenofantastične filme, za Schwarzeneggerja, Stallona ... Če te filme gledaš danes, so seveda zanič, toda glasba, ki so jo pisali takrat, je še vedno zelo pomembna.

Ali je razlog tudi v tem, da se je v osemdesetih skladanje glasbe začelo bolj razširjeno odvijati s sintetizatorji zvoka, torej z elektroniko?

Seveda, tako je lahko glasbo delalo večje število ljudi, ki niso bili študirani glasbeniki, ampak so prišli iz drugačnih okolij. Poleg tega se je spreminjala tudi glasba. John Carpenter je bil prvi, ki je v filmski glasbi uporabil sintetizator, tako da je bil to zelo pomemben dogodek za glasbeno in filmsko industrijo. Danes večina hollywoodske produkcije temelji na klasičnih aranžmajih, le da filmi z manjšim proračunom uporabljajo sintetizatorje. Osebno bolj cenim glasbo, ki je narejena s cenejšo opremo, saj se mi v filmih ne da več poslušati vseh tistih klasičnih orkestrov, ki vedno zvenijo podobno.

Katera glasba, poleg filmske, je vplivala nate? Ali si poslušal elektro takrat, ko se je prvič pojavil?

Ko se je elektro pojavil v Nemčiji, sem redno hodil v klube. Takrat je bil elektro še 'underground', in ko sem prvič slišal tiste tipične zvoke, globoke base, računalniške glasove in celotni groove, sem bil takoj navdušen. Poleg tega se je dalo na to glasbo zelo intenzivno žurati. Eden od mojih največjih vplivov so tudi Kraftwerk.

Kako je elektro prišel v Nemčijo? So ga prinesli Američani ali so ga že delali domači producenti – tudi pod vplivom Kraftwerk?

Verjetno so bili res Američani tisti, ki so ga prinesli v Nemčijo, sicer pa so imeli Kraftwerk velik pomen za ameriško elektro sceno. Toda oni niso sprožili elektro gibanja, to je prišlo šele iz Amerike v Evropo. Ko sem igral v Miamiju, ki je prizorišče velike elektro bass scene, so mi vsi mladi ljudje, ki se tam ukvarjajo z elektrom, govorili, kako se je vse začelo s Kraftwerk. Ko sem jim odvrnil, da se je elektro gibanje v resnici začelo pri njih v Ameriki, tudi v Miamiju, mi niso hoteli verjeti. Idejno se je sicer začelo s Kraftwerk, toda gibanje je nastalo šele, ko so ti zvoki prišli v Ameriko.

Sicer pa si bil tudi sam vpleten v remiksanje Kraftwerk?

Ja, naredil sem dve »cover« verziji.

Kakšen je bil tvoj pristop k veliki, skoraj brezčasni klasiki Trans-Europe Express?

Imel sem osnovni komad, tako da sem se le malo poigraval z akordi in melodijami v Trans-Europe Express, na koncu pa gre vse skupaj perfektno skupaj. Takrat o tem nisem razmišljal, toda sedaj se zavedam, da je bilo moje početje precej nevarno, saj sem obdeloval enega od najbolj vplivnih komadov v elektronski glasbi. Toda ljudem je bila priredba všeč ...

Ali je bila všeč Kraftwerk?

O tem z njimi nisem nikoli govoril. Ko sem naredil Computer World, jim ni bilo preveč všeč, ker smo se kasneje o tem tudi pogovarjali. Za Trans-Europe Express pa nikoli niso imeli nič proti, niti niso izrazili kakšnega odobravanja.

Sodeloval si tudi z Bartosom.

Poklical sem ga in vprašal, če bi lahko naredil remiks njegovega komada. Ko ga je slišal, mu je bil všeč in je privolil v sodelovanje. Nato sva se osebno spoznala, šla v studio ... Z njim imam precej dober odnos, saj pozna glasbeni posel in mi vedno daje nasvete o tem, kaj naj naredim. Je zelo profesionalen glasbenik, ki je vedno pripravljen nuditi podporo.

Misliš, da so Kraftwerk še vedno referenca za moderne producente, ki šele začenjajo?

Po mojem ne. Večina ljudi Kraftwerk sploh ne pozna. Za producente je seveda pomembno, da poznajo takšno glasbo, toda za ljudi, ki gredo v klube le poslušat in plesat, takšne skupine niso več pomembne. Časi se spreminjajo in v klubih se je zavrtelo že toliko različnih stvari, od tehna naprej, da je takšna glasba že daleč v preteklosti. Ljudje te glasbe pač ne poznajo, za producente pa je biblija.

Povej mi še kaj o tvoji lastni založbi, Psi49Net?

Začel sem leta 1998, ker sem z zvokom hotel oblikovati neke vrste vizijo. Nisem hotel ostati samo med tehno ploščami založbe Kanzleramt, zato sem ustvaril neke vrste domovanje tudi za elektro glasbo. Založbo sem ustanovil zaradi nadzora nad svojo glasbo, nad naslovnicami plošč - in po treh letih obstoja se mi zdi, da napredujemo v redu; smo v neki fazi, imamo svojo zgodovino. V varstvo založbe prihaja vedno več različnih glasbenikov in moram priznati, da je v redu sodelovati s toliko ljudmi. S tem se gradijo tudi novi stiki in nova spoznanja o zvokih, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na koncu sem zadovoljen, da sem se nekoč v preteklosti odločil začeti založbo, ki je med tem postala neke vrste družina.

Ali dobivaš dober odziv od ljudi? Ali se po klubih v Nemčiji še posluša elektro?

Položaj je precej čuden. Od časa do časa slišim, da v klubih zavrtijo kakšen moj komad, toda tehno je tako velik, da večina didžejev ne vrti elektra. Bojijo se, da ne bi delovalo. Po drugi strani pa vem, da so skoraj vsi tehno didžeji navdušeni nad elektrom. Ko nastopam po klubih z elektro setom, je ljudem običajno všeč, čeprav se to pogosto dogaja prav med tehno seti. Zato mi ni jasno, zakaj elektra ne vrtijo tudi didžeji. Mogoče rabijo pravi prostor in še nekaj časa, da se situacija razvije. V Frankfurtu smo pred kratkim začeli s prvim pravim elektro klubom in v prihodnosti bom verjetno najemal tudi tehno didžeje, ki si želijo vrteti elektro. Za ljudi je to nekaj popolnoma novega, saj vidijo znanega tehno didžeja, kako vrti elektro. To daje sceni in didžejem nekaj sveže energije. Upam, da bo tudi v prihodnosti delovalo.

Ali na nastopih improviziraš?

Vedno. Mislim, da si na odru videl mojo opremo. To je v bistvu ves studio, postavljen na oder. Nastop sem gradil in razvijal v zadnjih petih letih in je zelo odprtega tipa, tako da lahko brez težav improviziram. Sicer pa je nastop vedno odvisen od publike. Če je razpoloženo občinstvo, sem tudi jaz razpoložen. Če ne, sem na odru ves »podrt«. Vse je odvisno od dialoga med mano in publiko.

Kako si se povezal s Svenom Väthom? Zaradi prisotnosti v Frankfurtu?

V bistvu sploh ne prihajam iz Frankfurta. Prej sem živel v trideset kilometrov oddaljenem kraju. Prvi stik s Svenom sem imel, ko sem naredil remiks komada Schubdüse za njegov projekt remiksov z albuma Fusion. Ker sem hotel v komadu glasove, ki jih v originalu ni bilo, sem ga povabil v studio. Napisal je besedilo, nato sem spustil njegov glas skozi vokoder, tako da je bilo v studiu precej zabavno. Sodelovanje z njim je vedno preprosto, z rezultati pa sva bila na koncu zadovoljna oba. Ko je takrat odhajal, sem mu rekel, naj me pokliče, ko bo delal naslednji album. To se je tudi zgodilo, tako da sem bil vpleten pri produkciji albuma Contact. Najprej sva snemala v mojem domačem studiu, potem pa sem se tudi jaz preselil v Frankfurt. V naslednjih dveh mesecih bova skupaj pripravljala gradivo za njegov novi album, tako da sodelovanje še vedno teče. S Svenom se sicer ne vidiva pogosto, zaradi zaposlenosti, didžejanj in nastopanja, toda ko sva v studiu, se odlično razumeva.

Kako poteka tvoje studijsko delo? Delaš hitro ali počasi, s premislekom?

Odvisno od komada. Zamisli za komad nastajajo zelo hitro, toda ko ga miksam, si vzamem čas, saj hočem doseči kar najboljše rezultate. Ko nisem na turnejah in ko ne nastopam, veliko časa preživim za napravami. Prej sem imel studio v dnevni sobi, tako da ni bilo mogoče delati ponoči. Nehati sem moral že ob šestih popoldne, sedaj pa sem se preselil v nekdanje prostore založbe Eye-Q, tako da lahko delam tudi petindvajset ur na dan. Včasih sem tam po tri dni, tako da imam na koncu veliko več »outputa«.

Kako obravnavaš glasove? Za elektronsko glasbo so vokali precej neobičajni, ti pa imaš na plošči Electro Pop celo natisnjena besedila.

O glasovih niti ne razmišljam preveč. Ko naredim komad, naredim tudi vokale. Če jih ni, pač nastane instrumental. Običajno mi da glasba sama »feedback«, tako da nastane nekakšen dialog med mano in glasbo. Na ta način vidim, ali pesem potrebuje besedilo.

Kaj se bo s tabo dogajalo v prihodnosti? Kaj načrtuješ, poleg Svenovega albuma?

Trenutno delam pri različnih projektih. Najprej pride na vrsto koncept štirih albumov, ki bodo bolj eksperimentalni in ambientalni, potem delam še za svoj novi album, ki bo izšel marca naslednjega leta, prav tako pa sem začel delati tudi film, torej se začenjam ukvarjati tudi z vizualijami. Lani sem naredil bolj abstrakten album, ki govori o razvoju od velikega poka do nastanka strojev in tehnologije, sedaj pa bom po zvočnih motivih iz tega albuma sestavil video material, ki bo izšel na DVD. Poleg vsega se mnogo posvečam tudi klubu, o katerem sem ti že govoril, stalno sodelujem pri različnih malih ploščah ...

Jure Matičič