Saga o pianistih (21. del)

Klavirska srečevanja na 49. ljubljanskem poletnem festivalu

Letošnje poletje so v Sloveniji zaznamovali tudi klavirski dogodki; najprej so za to poskrbeli klavirski seminarji, ki so jih vodili profesorji Lovro Pogorelić (v Kopru), Igor Lazko (v Ajdovščini) in Sijavuš Gadžijev (v Novi Gorici). Za ljubitelje klavirske glasbe pa je bil najbolj zanimiv avgust, saj se je v tem mesecu na 49. ljubljanskem poletnem festivalu predstavilo kar sedem pianistov (solo in klavirski duo), med njimi pa jih je pet vodilo tudi glasbene delavnice.

Takoj na začetku poletja sem se morala soočiti z dejstvom, da se recitala in glasbene delavnice Bernarda Robertsa (3. 8. in 4. 8.) ne bom mogla udeležiti. Tačas, ko je ta britanski pianist gostoval v Ljubljani, sem jaz še veselo čofotala v dalmatinskem morju in celo razmišljala o tem, da si za morske užitke rezerviram še nekaj dni. Zaradi viška sezone in prenapolnjenosti hotelov to žal ni bilo mogoče, sem pa na morje kaj hitro pozabila, ko sem začela hoditi na recitale in glasbene delavnice. Splačalo se je kljub nenehnemu premagovanju razdalj med gorenjskim vikendom in Ljubljano ter pomikanju po prenatrpanih cestah, ki sem ga nato nadomestila z “adrenalinsko” vožnjo po avtocesti. Kajti poleg 1100 kilometrov na števcu mojega avtomobila se je v devetih “klavirskih” dnevih nabralo veliko vtisov in razmišljanj, predvsem pa sem širila znanstva in utrjevala prijateljstva ...

Četudi sem Bernarda Robertsa izpustila, sem kar naprej poizvedovala, kakšen vtis je naredil na moje kolege. Nekateri so v Beethovnu, ki ga je igral, pogrešali več briljance in svežine, saj je pianistova starost pripomogla tudi k pešanju spretnosti; različni so bili odmevi na njegovo delavnico - od nezadovoljstva do sprejemanja njegovih pedagoških prijemov. Po vsem tem o Bernardu Robertsu komajda vem kaj več kot prej: svoje čase je bil ugleden profesor na Royal College of Music v Londonu, hkrati pa tudi priznan solist in komorni glasbenik; med drugim je posnel cikel Beethovnovih sonat, ki jih je vse po vrsti predstavil tudi na recitalih v londonski Wigmore Hall. Spomnim se tudi svojega londonskega profesorja klavirja, ki je Bernarda Robertsa izbral za svojega občasnega učitelja; toda verjetno je odnehal že po prvem obisku, saj je bila pot do “guruja” pretežavna - Bernard Roberts se je odmaknil v oddaljeni kraj na severu Walesa, do koder prideš z vlakom, nato pa še daleč peš po samoti ...

Osmega avgusta se je v komornem ciklu predstavil že drugi pianist. Hinko Haas je profesor klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo ter že nekaj let predstojnik Oddelka za instrumente s tipkami. Tako kot vsi drugi pianisti nam je izbrana dela interpretiral v Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu. Po več kot mesecu ukvarjanja z dejavnostmi, ki me niso nujno odnesle proč od klavirskih razsežnosti, so me pa definitivno odtujile samemu poslušanju klavirskega zvoka, je bil ta koncert nekakšen začetek ogrevanja možganov - predpriprava na novo koncertno sezono ter novo šolsko leto. Na novo šolsko leto so me spomnile tudi kolegice, ki sem jih srečala. Z Majo sva se pogovarjali o njenem magisteriju, ki ga piše na temo improvizacije na klavirju, in o tem, kako svojo teorijo začenja udejanjati s pomočjo štiriletne hčerke. Helena pa mi je z navdušenjem pravila o Lazkovem seminarju, kjer je njena učenka ponovno očarala ruskega pianista, on pa obe obogatil z nekaterimi nenavadnimi interpretativnimi sugestijami; vendar so subtilne ideje potrdile izkušenega pianista in prav lepo zazvenele v novi interpretaciji. Lepo so zazveneli tudi zvoki klavirja pod prsti Hinka Haasa, četudi si sponzor teh koncertov (Yamaha avtotehna - glasbila) očitno ni mogel privoščiti, da bi v čudovito akustično dvorano postavil koncertni klavir namesto krajšega. V nasprotju z vsemi nadaljnjimi koncerti je oder osvetljevala le svetilka nad pianistovo glavo. Igre sence in svetlobe, ki so se začrtovale na pianistovem profilu, so se odslikavale tudi v njegovih interpretacijah Beethovnove sonate op. 53 in zadnjih dveh Chopinovih balad. Po odmoru pa so nas Srebotnjakovi Makedonski plesi ponesli v ritmično razgibanost, ki je nato obvladovala ves drugi del, v katerem je interpretacija sedme sonate Prokofjeva z vso svojo izpovednostjo zasenčila vse moje dotedanje (v vse smeri razburkane) misli. Zvoke spevnega drugega stavka bi najraje vzela s sabo v avto in jih poslušala v nedogled, a odobravanje publike po virtuoznem zadnjem stavku je dobilo dodatni polet v Tochovi Burleski ter Ščedrinovi Humoreski. Ko sem mislila, da vsej tej razigranosti ni več česa dodati, sta dva Chopina nevsiljivo stopila v našo intimo in tako sklenila recital.

Naslednji dan se nas je precej poslušalcev preselilo v dolino: vse glasbene delavnice so potekale v Viteški dvorani v Križankah. Hinko Haas nam je delček pianističnih pogledov ter pedagoških izkušenj predstavil ob poučevanju Simona Skalarja, bodočega študenta na pedagoškem oddelku AG v Ljubljani, ter Andreje Prel, študentke glasbe na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Tudi delavnica je bila - tako kot prejšnji večer - v znamenju skladateljev Beethovna, Chopina in Prokofjeva. Ob njihovih skladbah smo odkrivali profesorjev odnos do zvoka ter njegovih barv (s pomočjo raznih asociacij je pomagal k večji izraznosti). Njegov način dela s študentoma je bil zelo pedanten in nevsiljiv, pogosto jima je predlagal (ne pa zapovedal!), kako naj izpeljeta kakšno frazo, in svoje zamisli podkrepil s primeri, kako odlomek igrajo na posnetkih tudi drugi pianisti. Prijetno me je presenetil njegov artikulirani odnos do pedala - uporabe tretjega pedala, polpedala in prekinjenega pedala. Podstat vsem interpretacijam pa je moral biti jasen ritem, ki daje pianistu gotovost na poti k iskanju idealne interpretacije.

V nedeljo, 12. avgusta, nas je bilo med poslušalci precej takih, ki smo na recital Leonida Brumberga prišli z velikimi pričakovanji. Ruski pianist, eden od potomcev slavnega profesorja Heinricha Neuhausa, je pred upokojitvijo sicer poučeval na dunajskem konservatoriju, toda njegove življenjske poti so ga dvakrat pripeljale tudi v Zemono, kjer smo pred več kot desetimi leti na klavirskih tečajih črpali iz zakladnice njegovega znanja. Še danes mi ostajajo neznanke njegove oznake za pedal, ki mi jih je pisal v partituri Brahmsa in Beethovna. Zdi se mi nemogoče, da bi desni pedal obdržala pritisnjen kar več taktov zaporedoma, ne da bi vmes izčistila harmonije. Tudi na tokratnem recitalu je Brumbergu “zaspala noga in obstala na pedalu”, kakor je hudomušno pripomnil kolega Vlado Mlinarić, ki je bil dve leti Brumbergov študent na Dunaju. Ampak to sploh ni bistvo njegove igre, temveč dejstvo, da mu kljub obilici pedala vse tako jasno zveni. In to kako zazveni! Ob vsem tem pa Brumberg, ki ima naštudiranih 30 različnih klavirskih koncertov in je sposoben odigrati 100 različnih recitalov, niti ne trzne. Čisto prav povedano: tako kot počasi pridrsa h klavirju in se mirno usede na visoko nastavljeni stol, tako tudi na njegovem obrazu ne najdemo niti ene kretnje, ki bi nam dovolila prebrati čustva. Ko se je tako brezizrazno priklanjal pred publiko, sem večkrat dobila vtis, da ga že kliče glas iz onstranstva (njegova leta se bližajo osemdesetim); toda kakšno moč imajo tisti ostanki duha, ki so še prizemljeni! Pred nami ni zazvenel navaden yamaha, slišali smo lahko gromke zvoke, ki bi jih pričakovali kvečjemu iz koncertnega steinwaya. Ampak on je vse to dosegel čisto negibno! In ob vsem tem je nenehno presenečal z interpretacijami: kar mora biti lepo, je bilo lepo, če se mu je zdela kje bolj pomembna spremljava, je poudaril to; a že v naslednjem trenutku, ko misliš, da Brumbergu sploh ni do estetskega povezovanja zvokov, zaigra dolgo frazo s tako neizmerno lepo kantileno, po kateri si lahko privoščiš le dolg vzdih - pianist pa jasen prehod v nov razvoj glasbenih dogodkov.

Medtem ko so bili vsi recitali zelo dobro obiskani, pa je bila edino Haasova glasbena delavnica številčneje obiskana. No, tudi delavnica profesorja Brumberga bi morda imela več poslušalcev, če ne bi pianist v zadnjem hipu prosil za dve uri zgodnejši začetek. Toda tisti, ki smo bili v dvorani ob devetih, smo se pošteno načakali, preden se je profesor pojavil. Ob enajstih pa smo lahko le še zapoznele klepetulje srečevale tiste, ki so negodovali zato, ker so se prav zaradi delavnice pripeljali v Ljubljano. In vmes je Brumbergu uspelo učiti kar štiri študente!

Priznam, da me je Brumberg od nastopa naprej - zaradi raznolikih odzivov poslušalcev in udeležencev delavnice - ves čas begal. Resda je bil izredno skromen pri odmeri časa svojim študentom. Toda vendarle mi je bil všeč tale odnos do udeležencev - z vsemi, tudi s poslušalci se je rokoval ob začetku in na koncu delavnice. Delavnico pa je sklenil z besedami: “Komu kaj povemo ali pokažemo ta trenutek, a potem še vedno traja leta, preden on/ona pride do določenega cilja. Kljub vsemu upam, da ste danes vendarle nekaj pridobili.”

Karkoli je Brumberg povedal študentom, jim je povedal zelo trdo. V kratkem času jim je sicer nanizal stilistične napake, jih opozarjal na nepravilno sedenje, od katerega je odvisen tip zvoka, opozarjal na pravilno branje teksta, upoštevanje tempa, iskal pravi izraz, opozarjal na pravilno uporabo pedala (vendar ne pedal za vsako ceno) ter ob vsem tem ves čas ostajal zvest vsakemu skladatelju in njegovemu izročilu. Študentje so bili ob koncu (nekateri tudi med igranjem) videti zbegani ali pa so reagirali povsem ravnodušno. Povsem nasprotujoče si temu, kar se je dogajalo naslednji dan, ko so profesorju Nikolaju Luganskemu igrali v glavnem isti pianisti (Sonja Bajc, Irena Frelih, Lovorka Nemeš, Primoža Bratino pa je zamenjal Simon Skalar)! Obrazi deklet so kar zažareli ob pogledu na mladega moža, sprva nekoliko zadržanega zaradi negotovosti, ki je izdajala njegovo pedagoško neveščost. In ravno s tem se jim je prikupil! Ter z mašili, kot so: “just a little bit”, “try to”, “maybe you could” ... In s pohvalami: “very good”, “anyhow, you played good” ... Medtem ko je Brumberg dajal precej jasne (verbalne) smernice, ki jih je podkrepil s svojo igro in vzpodbudil z igro študentov, je Luganski bolj ko ne vse pokazal samo z lastnim igranjem. Ob vsem tem smo se tudi poslušalci naužili njegove spretne igre že dan pred recitalom, čeprav bi bilo takšno poučevanje za zunanjega opazovalca videti precej površinsko in dolgočasno.

Kdo študenta nauči več, Brumberg, ki hoče dokazati svojo veličino znanja s tem, da te z lepih višin zabriše na trdna tla (kamor morda glede na izjemno razvejanost odličnega pianizma v svetu trenutno res sodiš), ali Luganski, ki te pusti lebdeti, ko te omreži s svojo avro, v kateri se oba počutita odlično (poslušalci pa tako-tako)? Bo človeka bolj prekalil (ves čas se mi prikazuje ta asociacija - pa naj se mi še zapiše) sibirski zapor ali se bo več naučil ob pogledu na lepo sliko, čeprav (za zdaj?) ne bo znal upodobiti sproščenih potez čopiča na njej in bodo njegovo platno še vedno kazile tudi kracarije? Naj vprašanje ostane retorično, četudi je očitno, da imajo učenci in študentje, ki niso bili nikdar “Titovi pionirji”, glede svojih učiteljev drugačna pričakovanja, kot smo jih imele prejšnje generacije ... Vsekakor hrana za misli učiteljici klavirja ob začetku novega šolskega leta.

Ob Brumbergovem koncertu pa se mi je začelo postavljati še vprašanje subjektivnosti glasbenih kritik in avtoritete njihovih avtorjev, s katero množico tistih, ki niso bili prisotni, prepričajo v verovanje v kritikovo lastno percepcijo glasbe. Ko sem se zadnji večer recitalov vozila proti Ljubljanskemu gradu, sem v sredinem radijskem pregledu glasbenih dogodkov tedna zasledila tudi oceni Brumbergovega recitala in recitala klavirskega dua Jasminke Stančul in Vladimirja Mlinarića prejšnji večer. Kritiku (imena vam ne povem, saj ga tudi ne vem!) sploh ni bila všeč uvodna Suita iz baleta Romeo in Julija, obregnil se je tudi ob pianistovo negibnost. Kaj to, zvok in izraz sta pomembna! Sicer pa, saj so bili tudi Richter, Horowitz in Rubinstein (na katerega Brumberg celo nekoliko vizualno spominja) zgolj skorajda negibni mediji, skozi katere se je pretakala nebeška glasba! Ob poslušanju Romea in Julije me je glasba kar prestavila v čas, ko je skladba nastajala (1936/37), obenem pa sem dobila občutek, kot da sedim v Kinoteki in gledam katerega od filmov, ki so ga posneli sodobniki Prokofjeva. Konec koncev pa se je tudi kolegica Nevenka Leban, pianistka in muzikologinja, že naslednji dan po poslušanju skladbe - očitno navdihnjena - podala v Muzikalije, da si nabavi partituro. Resda ne kritiku ne meni nista bili všeč Brumbergovi interpretaciji Prokofjeve Toccate (pogrešala sem žar in jasnost Argericheve) ter drugega zvezka Debussyjevih Image (preveč monotono). V Gershwinovi solo klavirski verziji Rapsodije v modrem pa sem neskončno pogrešala orkester (ni ga čez glissando dobrega klarinetista) in tako sploh nisem opazila razgibanosti Brumbergovega telesa, ki je dokončno prepričala kritika v pianistovo odlično igro. (Bolj kot Rapsodija me je - tudi zaradi bolj klavirske naravnanosti skladbe - navdušil Gershwinov tretji preludij v zadnjem od treh dodatkov). Kdo ima prav - jaz, on, kdo drug? Povej mi, kdo sem, in povem ti, kdo si. Ali pa ti povem o tvojem trenutnem počutju. Ko sta namreč igrala Vladimir Mlinarić in Jasminka Stančul, se nikakor nisem mogla sinhronizirati z njuno igro. Uživala sem sicer ob ljubkosti in ritmični razgibanosti novosti Kozinovega nagrajenca Iva Petrića - Koncertne fantazije za dva klavirja. (Glede na to, da je bila skladba novost, bi v programskem listu pričakovala kaj več razlage o novem delu; skladatelj Petrić mi je povedal, da ga nihče ni spodbudil k temu; sicer pa sem v besedilih Kristijana Ukmarja, ki je za koncertne programe oblikoval razlage skladb, prevečkrat pogrešala kaj več o samih skladbah namesto golega nizanja življenjepisnih podatkov skladatelja. Med té pa se je vrinila tudi očitna napaka: v programskem listu Luganskega se je Chopin postaral za eno leto). Občudovala sem tudi usklajenost obeh pianistov, čeprav sta skupaj igrala tako rekoč 'ad hoc' in izhajata iz različnih šol (kolega Mlinarić je sicer igral na tečajih Arba Valdme, a to še ne pomeni, da oba s Stančulovo izhajata iz iste - Valdmove - šole, kot je trdil kritik v že omenjeni radijski oddaji). Zanimivo je bilo poslušati barve zvokov njunih klavirjev, odvisne od individualnosti vsakega pianista, ki pa so se lepo združile v skupni igri. Njuna briljanca in tehnična pripravljenost sta bili izjemni. Toda pogrešala sem več prefinjenosti in elegance v Mozartovi sonati za dva klavirja, njun Brahms, poln orkestrskih zvokov, pa je že presegel mero, ki sem jo bila pripravljena sprejeti tisti dan. Vsi obrobni (predvideni in nepredvideni) dogodki tistih dni in aktivno srečevanje s kolegi, ki so ravno ta večer v največji meri napolnili dvorano, so za tisti večer (žal) izčrpali energije, ki mi omogočajo sposobnosti realne percepcije glasbe.

Večer klavirskega dua bi lahko imenovala tudi Eptin večer. Tam je bil predsednik slovenske EPTE (Društva klavirskih pedagogov Slovenije), prof. Igor Dekleva, ponovno sem spet srečala našo podpredsednico, prof. Majdo Jecelj, in našo nekdanjo predsednico, prof. Tatjano Ognjanovič. Prvič poleti sem se lahko v živo pogovorila s klavirskim skladateljem Janezom Matičičem, ki sem ga spoznala na lanski mednarodni konferenci Epte v Budimpešti. Sicer pa to ni bil moj prvi večer letošnjega avgusta, ki je bil v znamenju uresničevanja načrtov Društva. Že ves čas sem pridobivala aktivne udeležence delavnic, da bi nekaj vtisov ob stiku s profesorji napisali tudi za Eptin bilten (kakšna sreča, vsi razen enega imajo elektronsko pošto, se pravi, da mi ne bo treba prepisovati rokopisov; upam, da bodo tudi njihovi prispevki tako pristni, kot je bilo sodelovanje z njimi!). Novo znanstvo s profesorico Mileno Nograšek pa ni zame prijetno zgolj zaradi miru in svežine, ki ju izžareva ta gospa. Ne le, da si je takoj zaželela postati članica našega društva, že nekaj dni po koncertu Luganskega mi je za bilten na disketi prinesla oceno koncerta - napisano z vso veščino ne le poznavalca klavirske glasbe, temveč s pravo mero okusa, kje so meje med osebno reakcijo na interpretacijo in med tistim, kar sodi v javnost, s tem pa tudi priznava etičen odnos do izvajalca. In ob vsem tem še dobrodošlica prof. Marini Horakovi - po letih, ki jih je preživela v tujini, se vrača med nas. Kako močno ji želim, da bi vse njene pedagoške izkušnje, vključno z odličnim poznavanjem energij, ki se pretakajo v nas, zaživele v komunikaciji z njenimi slovenskimi kolegi ter prispevale k novi, višji ravni slovenske klavirske izvajalske prakse!

Še dva recitala moram omeniti - 15. avgusta, dan po klavirski delavnici, je nastopil Rus Nikolaj Luganski, učenec Tatjane Nikolajeve ter leta 1994 zmagovalec tekmovanja Čajkovski. Njegov recital v Ljubljani je bil poseben že zaradi televizijskega snemanja (prav zaradi tega sem, nekje v sredini dvorane, lahko čisto od blizu opazovala pianistove spretne prste in krožno gibanje zapestij, ki jih je snemala ena od kamer). Že s prvima dvema od štirih Mendelssohnovih Pesmi brez besed me je pianist čisto potegnil vase: najprej z neverjetnim smislom za prefinjen rubato, nato še (v slavni Pesmi predic) z lahkotnostjo, ki mu jo je omogočila precizna tehnika. Schumannova Kreisleriana me je tu in tam presenečala z izbirami tempov in brahmsovskim tonom - morda se še vedno preveč živo spominjam lirične Kreisleriane, kot jo je pred leti ob sklepu poletnega klavirskega tečaja (vodil ga je prof. Arbo Valdma) izvedla Lidija Stanković. O 24 preludijih, op. 28 F. Chopina, pa sploh ne bi smela govoriti. Glasba mi je povedala vse. Tudi tako imenovani dežni preludij, ki naj bi nastal nekega večera, ko je Chopin z George Sandovo stanoval v samostanu Valdemosa na Majorci. Tisti večer so se Sandova in njeni otroci precej pozno vračali. Zaprt v samostanski celici in ob poslušanju dežnih kapljic, ki so enakomerno udarjale ob okno, si je Chopin sugeriral, da so njegovi najdražji nekje na poti umrli. Ko je bil že prepričan tudi v lastno smrt, so se mu končno vsi trije prikazali - toda veliko trenutkov je trajalo, preden je v svoji zamaknjenosti spoznal, da vsi skupaj vendarle niso bili duhovi, ampak so njegove prikazni zaživele le v njegovi domišljiji. Zakaj pišem to zgodbo? Velikokrat sem jo že brala v takšni in drugačni različici, prav tako, kot sem že velikokrat poslušala ta preludij. A tokrat je omenjeni prizor, ne da bi prej pomislila nanj, skupaj s preludijem resnično zaživel pred mano. Zanimivi so bili tudi dodatki. Mendelssohnov Scherzo iz sna Kresne noči, Schumannova Toccata, Preludij Rahmaninova, Rahmaninova predelava melodije Čajkovskega in na koncu še Bachov koral v priredbi Myre Hess.

Italijan Daniele Alberti, ki je nastopil nazadnje - 22. avgusta, bi si zaslužil več “pianistične” publike, saj je bilo njegovo igranje prefinjeno izdelano ter izredno nadzorovano - popoln spomin, izjemne tehnične bravure, neverjeten pianissimo, prepleten s furioznimi bravurami. Smešen je le njegov koketni nasmešek, s katerim se je ves čas priklanjal - tudi takrat, ko je čustvo, v katerem nas je zapustila pravkar izvajana skladba, daleč od volje do smejanja. Alberti je začel recital s čustveno razgibano Clementijevo sonato. In če sem si še na poti do gradu želela, da bi raje ostala doma in se v miru posvetila ljudem in stvarem, ki me tam čakajo, sem v tem recitalu dobila prav to - povratek k tistemu, kar me zaposluje doma. Preostanek recitala je namreč zavzel Liszt, in prav osebnost tega skladatelja v tem času intenzivno študiram, saj se pripravljam na predavanje, ki ga bom imela konec oktobra na berlinski mednarodni konferenci Epte. Liričnost Petrarkovega soneta št. 123 je dobila svoje nasprotje v Funérailles. Oh, in spet sem dobila sedež, s katerega nisem mogla ves čas opazovati pianista. A glej, kadar so med nami zazveneli zvonovi smrti, se mi je pogled odprl proti oknu pred mano. Noč v ozadju in luč v dvorani sta mi pomagali, da sem kot v zrcalu opazovala pianista. Dvojnost Lisztove osebnosti, ki je tudi tema mojega predavanja, pa se najlepše združi v skladateljevi Sonati v h-molu; in takšna je bila tudi pianistova interpretacija.

Pravzaprav je bila najbolj “polnokrvna” od vseh delavnic prav Albertijeva delavnica. Tako jo imenujem ne le zaradi italijanskega temperamenta pianista, ki je bil ves čas v gibanju. Zanj je pomembno zavedanje vsakega najmanjšega detajla, ki je v tekstu. Običajno je bilo njegovo prvo vprašanje, v kakšnem taktovskem načinu je napisana skladba, naslednje pa, kako dolge so fraze. Prav tako pomembni zanj sta dinamika in uporaba urtextov, v katerih bomo tempo in dinamiko našli označena tako, kot si je zamislil skladatelj. Mimogrede smo zvedeli, kakšno je njegovo življenje - kljub natrpanemu urniku koncertov najde dovolj časa za poglabljanje znanja z branjem knjig. Med pianisti ga najbolj fascinira Ivo Pogorelić, ki se zaveda pomembnosti odnosa s publiko in jo provocira z izdatnimi forte in piani. Mozart je zanj največji skladateljski genij, sledita mu Beethoven in Bach. Blizu sta mu tudi šport in režija, kurtizana iz Weilove Opere za tri groše pa je lahko mimogrede ilustracija za interpretacijo preludija Šostakoviča ... Alberti svoje aktivno solistično ter komorno delovanje dopolnjuje s poučevanjem in na delavnici mu je neverjetno uspela tudi komunikacija med učiteljem in učencem: najsi je šlo za komunikacijo, zaradi katere se je študentka (Andreja Prel) odzvala z lepšim podajanjem glasbe, ali iskanja izhoda iz učiteljeve sugestije, da pianist igra dinamiko tako, kot si jo je zamislil Chopin, študent pa bi rad dodal še kaj svojega (Petar Milič), do vzajemnega iskanja in spodbujanja pri iskanju idealne interpretacije Bacha (Primož Bratina). Vsi trije študentje so z vidnim zadovoljstvom (čeprav lačni, saj si je Alberti za poučevanje odmeril največji kos časa) pomagali zaokrožiti cikel glasbenih delavnic, pa tudi njihov profesor je bil tistega dne z njimi izjemno zadovoljen. A kakor se je Alberti še malo prej razdajal, je v trenutku po končanem poučevanju izginil - v življenju tako aktivnih ljudi ne sme ostati nič nepredvidenega, da lahko v miru in z vsem žarom ustvarijo to, kar je zanje predvideno ...

Dvorana je kmalu ostala prazna. Lepi spomini so postali popotnica za novo ustvarjalnost.

(Čaka me Liszt. Ob 190. obletnici njegovega rojstva boste o njegovem pianizmu lahko brali v oktobrski Sagi).

Damjana Zupan