Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Aleš Petaros

Svetovni zbor mladih

Od Meride do Miamija

Poleti se Svetovni zbor mladih vsako leto seli v drugo državo. Po celi vrsti gostiteljic (med njimi tudi Sloveniji leta 1999) je letos zbor prvič obiskal Venezuelo in nato Florido v ZDA. Družili smo se od 19. julija do 14. avgusta.

81 pevcev je iz 29 držav počasi prikapljalo na letališče v glavnem mestu Venezuele, Caracasu. Med njimi smo se znašli trije Slovenci: Rebeka Hren, Ambrož Bajec Lapajne in podpisani, vsi trije že stari znanci tega zbora. Vse nekdanje člane nas je navdajala izredna radost ob ponovnem snidenju, novi pa so radovedno opazovali in se hitro vključili v družabno življenje. Časa za spoznavanje in obujanje spominov smo imeli tokrat dovolj že kar pred začetkom: od glavnega mesta do Méride, kjer smo se pripravljali in zapeli prve koncerte, je približno 15 ur vožnje. Sicer se zvečer ob prihodu na cilj nismo pretirano pritoževali, smo si pa od srca oddahnili, da smo živi in zdravi prispeli na cilj: bila je res divja vožnja. Naslednji dan je zbor začel z resnim delom: sedem ur in pol vaj dnevno. Saj smo se zato zbrali, mar ne?

Zbor sta vodila dva dirigenta: Felipe Izcaray iz Venezuele in Anton Armstrong iz Združenih držav Amerike. Predlagala sta vsak svoj program in si na koncertih neprenehoma izmenjavala prostor pred zborom, na vajah pa tudi ni bilo drugače. Pevci smo se z lahkoto prilagajali različnim pristopom.

Najprej smo se seznanili z venezuelskim maestrom. Felipe Izcaray je med najbolj priznanimi latinskoameriškimi dirigenti. Ima že nad trideset let izkušenj na različnih področjih glasbe. Ustanovil in vodil je več zborov v Caracasu in drugod po državi, bil izbran za nastop na otvoritveni slovesnosti festivala America Cantat III, oktobra leta 2000 je zmagal na mednarodnem natečaju in je sedaj stalni dirigent novoustanovljenega orkestra v Salti v Argentini.

Pod njegovim vodstvom je zbor izvajal južnoameriške skladbe: Exultate iusti in Domino (Juan Guitierrez de Padilla, Mehika, XVII. stoletje), Waynápaq taki (Eduerdo Alonso-Crespo, Argentina 2001, skladbo je Felipe naročil za to priložnost), Binnamma (Alberto Grau, Venezuela, XX. stoletje - skladatelj nas je tudi obiskal in preveril, če delo pravilno poteka), Reincarnations (Samuel Barber, ZDA, XX. stoletje), Madrigal (José Antonio Abreu, mladinsko delo predsednika venezuelske Glasbene mladine, XX. stoletje), Al mar anochesido (Gonzalo Castellanos, Venezuela, XX. stoletje), Arroz con leche (Carlos Guastavino, Argentina, XX. stoletje) in Salseo (Oscar Galián, Venezuela, XX. stoletje).

Felipejev pristop do zborovskega dela je bil zame dokaj zanimiv, zelo različen od pristopa dirigentov, ki so že vodili svetovni zbor mladih od leta 1999 do danes. Zboru je najprej predstavil skladatelja in skladbo. Po “prvem” branju (vsi pevci so prejeli partiture po pošti na dom in naj bi prišli že pripravljeni na vaje) je poudaril nekatera dinamična navodila in dopolnil partiture s coronami, dihi in tako naprej. Nato pa je interpretacijo, razpoloženje in čustva prepustil zboru. Niti na nastopih ni vodil ekspresivno: ta del je popolnoma prepustil pevcem in času. Četudi takega načina dela sploh nismo marali, moram priznati, da smo nekajkrat res dobro zapeli in ustvarili izredno ozračje. Pri tem sta sporočilo in čustveni naboj skladb močno zadela publiko in nas same.

Zelo drugačno je bilo delo z dirigentom iz Združenih držav Amerike. Dr. Anton Armstrong, dirigent zbora na collegeu St. Olaf, je profesor dirigiranja in vokalne tehnike. Zelo dobro pozna zahodnoevropsko zborovsko glasbo, s poudarkom na avtorjih dvajsetega stoletja. Poleg tega je strokovnjak za ljudsko glasbo, iz ZDA in iz drugih delov sveta. Pogosto ga vabijo kot gostujočega dirigenta in predavatelja v zborovske delavnice v Severno Ameriko, Evropo, Avstralijo, Novo Zelandijo, Korejo in na Karibske otoke.

S Svetovnim zborom mladih je pripravil Cenantibus autem illis (Juan de Lienas, Mehika, XVII. stoletje), dva psalma Edvarda Griega (Norveška, XIX. stoletje), Stabat Mater (Krzystof Penderecki, Poljska, XX. stoletje), Easter Anthem (William Billings, ZDA, XVIII. stoletje) in pesmi iz ljudske zakladnice: Natufurafi siku ya leo! (prir. Boniface Mganga, Kenija), Shenandoah (prir. James Erb, ZDA), Jamaican Marketplace (prir. Larry Farrow, Karibi), Keep Your Lamps (prir. Andre J. Thomas, črnska duhovna) in My Soul's Been Anchored in the Lord (prir. Moses G. Hogan, črnska duhovna).

Antonov pristop je bil tak, kot smo ga od dobrega dirigenta pričakovali (in tudi želeli). Zelo natančno smo prebrali skladbe, obdelali izgovarjavo (zlasti Griegovih psalmov v norveščini - pri tem je bila nepogrešljiva pomoč norveških kolegov Gunhild in Ketila). Z besedo in govorico telesa je od nas vedno dosegal pozornost in spoštovanje, z vajo in ponavljanjem kočljivih mest pa je dosegel, da je zbor dosledno izvajal njegova navodila. Nastopi so bili vedno na primerni ravni, saj smo vsi pevci poznali dirigentove želje in smo se sami med sabo popravljali (po potrebi).

Dirigenti se pri delu s Svetovnim zborom mladih soočajo z zelo težko nalogo, ko morajo neprestano predhajati zbor in se vedno bolj poglabljati v skladbe. Marsikaterega dirigenta so profesionalni odnos zbora, visoka koncentracija in hitro dojemanje muzikalnih želja resnično zbegali. Anton se je krepko držal in nas je z “močno roko” varno vodil po pravi poti.

Deset dni vaj je kar hitro minilo, zbor pa je bil že dobro pripravljen. Odkar pojem v tem zboru, se mi je prvič pripetilo, da smo odpeli kar dve generalki pred prvim nastopom. Res je, da program ni bil pretežak, kljub jezikovnim izzivom (latinščina - za nekatere, norveščina, quechua - jezik antičnih Inkov, španščina v različnih odtenkih - venezuelska, argentinska, kenijsko narečje, karibska angleščina in ameriški dialekti), drži pa tudi, da so bili pevci tokrat res zelo dobri (avtor izvzet).

Prvega avgusta se je turneja zares začela. V Venezueli, na poti do glavnega mesta, smo zapeli 6 koncertov. Poleg tega smo se večkrat srečali z domačimi zbori, ki so nas obiskali v Méridi in v drugih mestih. Vsakokrat so nam zapeli, ob koncu revije pa so se nam pridružili pri izvedbi “canto comun” - skupnega petja južnoameriških skoraj ponarodelih skladb: Te quiero in Alma llanera. Te revije so bile letos novost in bodo v prihodnje prešle v tradicijo, saj so čudovita priložnost, da zbor spozna lokalno zborovsko realnost, v katero se vključuje s koncerti. Pomembno je bilo predvsem srečanje z venezuelskimi dirigenti v UCV (osrednji univerzi v Caracasu), kjer se nas bodo bojda spominjali še zelo dolgo.

Sedmega avgusta smo iz Caracasa odleteli v ZDA. Do tod je organizacijo prevzela Glasbena mladina Venezuele, ki je gostila zbor med pripravo programa in turnejo po državi. Nato je organizacijo prevzel član Svetovnega zbora, ki si nedvomno zasluži, da ga imenujem: Marcus J. Lapratt. Eno celo leto je, poleg službe, sam delal za ta projekt in mnogim težavam navkljub pripravil prvo turnejo Svetovnega zbora mladih v ZDA.

S svojimi nastopi je zbor odlično opravil pionirsko delo prve predstavitve ansambla v tej izbirčni državi, presiti dobre glasbe, skeptični do vsakega neznanega imena ... no, v tem so ZDA dokaj podobne Sloveniji. Maloštevilni publiki smo zapustili izredno dober vtis in veliko navdušenja za ta izredni projekt, ki združuje pevce in pevke z vsega sveta.

V takih primerih slovo vedno pride prezgodaj. Med našim skupnim bivanjem so se spletle zelo globoke prijateljske (in tudi drugačne) vezi. Žal bom srečal prijatelje šele prihodnje leto, morda prej ali pa nikoli več, kdo ve. Človek obrača, Bog obrne, pravi ljudska modrost. Dotlej bomo v tesnem stiku po internetu. Obiščite našo spletno stran www.worldyouthchoir.org in se nam pridružite na klepetu ob nedeljah popoldne.

Aleš Petaros