Travis

Bend, ki ...

Fran Healy in Dougie Payne, tedaj že člana zasedbe Travis, sta se leta 1996 iz rodnega Glasgowa odpravila v London z namenom, da uresničita tri cilje: Prvič, da dobita managerja za bend, drugič, da najdeta prostor za vaje, in tretjič, da poiščeta zase in za druga dva člana zasedbe streho nad glavo. Samo dva dneva, ponedeljek in torek, sta potrebovala, da jih uresničita. Pravzaprav jima je vse skupaj uspelo že v ponedeljek. Preostanek tedna sta kakopak preživela v pubu.

Vprašanje, zakaj je prav njima v enem dnevu, pa čeprav zgolj simbolično, uspelo tisto, kar nekateri iščejo vse življenje. Seveda, biti rojen pod srečno zvezdo je vedno primeren, a zato nič manj pravilen odgovor, je pa verjetno nekaj resnice tudi v tem, da Dougie in Fran nista zahtevala več, kolikor je bilo realno pričakovati. Povprečen škotski bend, katerega basist (Dougie) je prvič držal v roki bas, ko je postal član zasedbe, pa sredi devetdesetih, roko na srce, ne more pričakovati bog ve kaj. Pravzaprav je to ena od tistih lastnosti, zaradi katerih je škotski kvartet to, kar je. Torej, Travis je bend, ki ...

... ne pričakuje ničesar

Tole je sicer zelo zelo težko verjeti, ampak kot pravi “glavca” zasedbe, pisec besedil in pevec Fran Healy, je bolje vedno misliti, da si vreden “en drek”, kot pa se povzdigovati v zvezde. S tem so pričakovanja manjša ali raje reducirana na minimum, presenečenje ob uspehu pa toliko večje in slajše. Travis nikoli niso delali načrtov, ampak so se raje prepustili toku in pustili, da so se stvari odvijale same od sebe. “To je tako,” je v leta 1999 posnetem dokumentarcu Moving Pictures From The Man Who pravil Fran, “kot če bi vozil kolo z zaprtimi očmi in rokami, vzdignjenimi v zrak. Gre za preskušanje samozavesti.” Sicer pa Travis prav tako nikoli niso hoteli biti “največji”; če že, bi raje bili “najboljši”. S tem, da se definicija najboljšega benda za njih vedno začne in konča pri glasbi, ki je vedno na prvem mestu; šele potem pride pesem in šele potem pridejo ljudje, ki stojijo za pesmijo. “Ljudje nas ne poznajo, poznajo pa naše pesmi. In tako bi moralo biti,” je v omenjenem dokumentarcu skromnopoudarjal Dougie Payne. Nenazadnje Travis na ovitku novega albuma sporočajo, da se zahvaljujejo “vsem, ki so kupili album. Te pesmi zdaj pripadajo vam.”

Ta nadvse ponižna izjava vsekakor govori o tem, da je Travis bend, ki ...

... je dostopen vsakomur

Ali kot v dokumentarcu pravi Healy: “Zame je Travis kot soba z odprtimi vrati. Dostopni smo.” Ali z drugimi besedami: Travis nočejo delati težkih pesmi, pri katerih ljudje dobijo občutek, da niso zaželeni in da ne morejo vstopiti v glasbo. Glasba ne bi smela biti ekskluzivna, morala bi biti dostopna vsakomur. Zato Travis pravijo, da na nastopih dajo vse od sebe, kot da je vsak nastop hkrati tudi zadnji; ker vedno igrajo za tistega fanta v zadnji vrsti, za največjega oboževalca, ki mu koncert pomeni vse na svetu.

Čar te njihove dostopnosti je seveda tudi melodična in melanholična glasba. Travis bi radi, da bi jih poslušalo kar največ ljudi. Ne gre za to, da bi hoteli prodati milijone plošč zaradi zaslužka (“Resnično verjamem, da je denar vir vsega zla,” je Dougie Payne izjavil leta 1999 za Melody Maker); prodati milijone plošč zato, da se glasba sliši, je veliko pomembnejše. In bolj laskavo. Konec koncev je glasba tista, ki ostane potem, ko benda že dolgo ni več. Potemtakem so Travis tudi bend, ki ...

... ne mara igrati junakov

Vsaj tistih tipičnih rockerskih ne. Ali kot je pred nekaj leti ugotavljal NME: “Travis niso junaki, ki jih potrebujemo, je pa res, da pišejo krasne in nežne pesmice.” Takšne, ki jih med “šihtom” požvižgavajo še zidarji in pleskarji. To vsekakor zgovorno priča o eni od večnih resnic pop glasbe, namreč tej, da je pesem pop šele takrat, ko slišiš požvižgavati celo gospodinjo. Nič čudnega, da bobnar Neil Primrose zavrača komentarje, češ da so indie bend, in zraven brez zadržkov priznava, da sovraži indie, kolikor ga je dandanes sploh še ostalo. Ta je namreč tisti, ki je postal predvidljiv in dodobra premišljen. Nič zavidljivega ni več v tem, če za nekaj mesecev postaneš junak peščice nadobudnežev. Glasba mora biti vredna veliko več. Kot pravi Primrose: “Naše zasebne diskoteke so podobne zgodovini rock'n'rolla in edini sodobni album, ki ga poslušamo, je Bends skupine Radiohead.” Zanimivo. Kajti britanski kritiki jih vztrajno mečejo v isti koš z Radiohead. Zato je seveda takoj treba povedati, da so Travis bend, ki ...

... nikakor ni podoben Radiohead

Saj veste, ko kdo poje z nežnim glasom in čudaško interpretacijo, takoj postane novi Thom Yorke; v najslabšem primeru njegova slaba kopija. Ampak Fran Healy ni Thom Yorke in Travis niso Radiohead. Pa čeprav imajo skupnega producenta (Nigel Godrich). Že zato ne, ker se Glasgowčani v svoji karieri ravnajo po popolnoma drugačnih načelih kot Oxfordčani. Travis niso bili nikoli “kul”, nikoli se niso spotikali ob medijsko politiko in nikoli niso rekli ne. Prav nič jim ni do tega, da bi se izolirali kot Radiohead. Zato jih tudi nič ne moti, če se morajo sem ter tja ukloniti in nastopiti v priljubljenih britanskih jutranjih oddajah in mirno prenašati provokacije narcističnih televizijskih moderatorjev. S Franovimi besedami, ki jih je skrbno zapisal The Guardian Weekend: “To pač moraš narediti. To delaš za pesem. Če bi se enostavno obrnil stran in zamahnil z roko, češ, “ne, tega pa ne bom storil”, nisi nič drugega kot sebičen, namesto da bi bil nesebičen. Osebno pa sem veliko raje nesebičen. Že zato, ker mislim, da si pesmi to zaslužijo. Ker vse skupaj nikomur ne škodi. In osreči ljudi.”

Pravzaprav je najlepša stvar pri njihovem poklicu to, da igrajo in so del ogromnega prostora, v katerem vsi pojejo. Ena od stvari, ki Healyju kot glasbeniku ne odgovarja, pa je, da ne bo nikoli imel priložnosti videti Travis igrati v živo. Mnogi so mu že rekli, da so v živo odlični, sam pa že zelo dolgo ni videl zasedbe, ki bi v živo dobro igrala. Ko je govora o glasbi, je treba posebej poudariti, da so Travis zasedba, ki ...

... stavi na staromodni šarm

Že ob prvem izdelku, EP plošči All I Wanna Do is Rock, so Travis zajeli tisto najžlahtnejše, kar je britanski rock kadarkoli ponujal. Medtem ko je tako imenovani brit pop čedalje bolj bolehal pod težo nič manj bolehnih duš brit pop glasbenikov, je škotski kvartet kot nalašč naletel na nišo, ki jo je bilo treba nemudoma zapolniti. Seveda, Oasis so bili še vedno zakon – tako velik zakon, da so za Travis naredili neverjetno reklamo samo s tem, ko so na glas in brez zadržkov junija 1997 povedali, da so njihovi feni. Septembra so Healy in drugi že nastopili kot njihova predskupina, hkrati pa pri založbi Independiente (podružnica Sony) izdali prvenec Good Feeling. Primerjave z Oasis in Radiohead so se usule takoj. Čustveno vzburljiva glasba z glasom, ki slišno trpi pod težo življenjskih preizkušenj, in plagiatorski poseg v Wonderwall, eno najlepših pesmi Oasis, katere akorde si je Healy sposodil za Writing To Reach You, sta pač naredila svoje. Travis so od tega seveda imeli več koristi kot škode; ob tako samosvojem in staromodnem rockovskem šarmu jim nihče ni mogel oporekati izvirnosti in inovativnosti, še manj pa provokativnosti. “Ne žalijo, ne pozirajo, anonimnost je za njih krepost. Zakaj imajo ljudje sploh radi Travis?” je njihovo netipično rock'n'roll držo v enem stavku povzel The Guardian in potem ugotavljal, da nalezljive melodične pesmi, ki istočasno izražajo ranljivost in moč, ne morejo kar tako ostati prezrte. Z njihovimi glasbili in s Healyjevim glasom še Baby, Hit Me One More Time najstniške zvezdnice Britney Spears postane zrela, melanholična in vseh seksualnih prizvokov kastrirana pesmica, ki bi jo lahko v davnih šestdesetih letih posneli tudi The Beatles.

Staromodni šarm melanholičnega in rahlo zmedenega možakarja so Travis obesili na veliki zvon leta 1999 z nepozabno pesmijo Why Does It Always Rain On Me? Ali raje, pesem je obesila Travis na veliki zvon. Neverjetno, ampak fantje so imeli celo takšno srečo, da se je na glastonburyjskem festivalu ulilo ravno v trenutku, ko je Healy prepeval o tem, zakaj vedno dežuje nanj. Ne le tamkaj zbrani festivalarji, tudi radijski valovi so se v trenutku zaljubili v nadvse melodično zlitje bolečine in ranljivosti, s katero so Travis takoj in brez odlašanja postregli na obloženem pladnju balad, imenovanem The Man Who. Brez pretiranega trušča, z mirnim tempom in vso potrebno potrpežljivostjo so se prav po kavalirsko pustili presenetiti. S svojo potrpežljivostjo so brez dvoma dokazali, da je Travis bend, ki ...

... ničesar ne jemlje samoumevno

Še najmanj uspeh. In po besedah Andyja Dunlopa si tega tudi ne morejo privoščiti. “Ne gre za nas, ne gre za to, kakšne pričeske imamo, kako se oblačimo, kaj povemo. Gre za čustvenost, ki je skrita daleč pod površino.” Ob koncu tisočletja, ko rock'n'roll ni več nobena gonilna radikalna kulturna sila, pač pa zgolj eden od mnogih življenjskih slogov, so Travis s skromnostjo in ponižnostjo uspeli pritisniti na pravi gumb, gumb, ki zdrami množice. Prava redkost je, da komu, ki služi kruh s tem, da nepreračunljivo ustvarja kvalitetno “opremo” za vsakdanjo rabo, uspe kaj takšnega, kot je kar trikrat prilesti na 1. mesto britanske lestvice najbolje prodajanih albumov. Njihovemu maja 1999 izdanemu albumu The Man Who je uspelo prav to. Čeprav je album natrpan z baladami in po tedanjih besedah britanskih glasbenih kritikov na njem akutno primanjkuje energičnega rock'n'rolla, so Travis tisto dolgo in vroče poletje vzburjali britansko festivalsko občinstvo in zahvaljujoč nastopom (kot rečeno, nadvse prav jim je v Glastonburyju prišlo nebo, ki je zajokalo ravno ob Why Does It Always Rain On Me) avgusta prvič zavzeli prvo mesto na britanski lestvici najbolje prodajanih albumov; drugič jim je uspelo januarja 2000 ob izidu singla Turn, tretjič pa marca, ko so si na Brit Awards prislužili laskava naslova za najboljšo skupino in najboljši album leta 1999. Natanko leto dni po izidu albuma je njihova založba Independiente sporočila, da je The Man Who presegel neverjetno številko: več kot 2 milijona prodanih izvodov. Seveda so s tem dosegli svojevrsten uspeh. Toda nikar ne mislite, da so milijonske naklade tisto, za kar so Travis najbolj hvaležni. Travis je namreč bend, ki ...

... ve, kje se skriva pravi uspeh

In tega vsekakor ne gre v popolnosti meriti s tržnim uspehom. Travis v skladu s skromno naravo in delikatno liriko tudi v vsakdanjem življenju raje ostajajo pri toplih medčloveških odnosih. Kot pravi Dougie Payne: “Če bomo nadaljevali in ohranili naše prijateljstvo, lahko še naprej delamo glasbo, ki bo razveseljevala ljudi. To je uspeh.” Kaže, da fantom to vsekakor uspeva. Healy je ob priložnosti v nekem intervjuju leta 1998 celo izjavil, da ga je kar groza, ko pomisli, da se nikoli ne prepirajo. In še: “V sedmih letih, odkar smo skupaj, se še nismo sporekli glede ene same stvari. Zelo čudno.” Travis so pač čudaki, a takšni, kakršnih na tem planetu pošteno primanjkuje.

Naj tale občudovanja in spoštovanja poln besedilni krog sklenemo s še eno neprecenljivo lastnostjo, namreč to, da je Travis bend, ki ...

... je neviden

S to lastnostjo seveda merimo tako na njihov novi album kot na naš sklep, ki izhaja iz njihovega lastnega poveličevanja pesmi in zmanjševanja vloge glasbenikov. Kot pravi Andy Dunlop: “Travis so Franove pesmi. Brez njih drugo sploh ne bi imelo smisla. Drugo sploh nismo mi. Pa tudi Fran ne. Pesmi so tiste. Gre za to, da smo neviden bend – te pesmi bodo ostale tudi potem, ko se bomo mi spremenili v prah.”

Seveda ne gre podcenjevati tudi njihovih zunanjih čarov; Paynu in Healyju brez dvoma godijo stoki in nasmehi, ki jih vsake toliko časa dahnejo njune oboževalke, ki jim je malo mar za govorance o nevidnosti in splošni nepomembnosti možakarjev, ki na odru brenkajo na strune. Poleg tega se je kampanja We Want Dougie, namenjena vsem oboževalkam Dougieja Payna, že krepko udomačila na istoimeni spletni strani. Brez fanatizma dandanes pač ne gre. Vse privrženke pa se bodo brez dvoma strinjale, da človek brez notranje karizme tudi na odru ne vžge. Kaj šele na studijski plošči, polni človeške preprostosti in čustvene lepote. Osebnoizpovedna lirika je tako kot prej še vedno glavni adut Healyjevih srčnoumnih pesmi. “Dragi dnevnik, kaj je narobe z mano,” se sprašuje v Dear Diary in ob najbolj osebnem trganju najbolj zakoreninjenih mask še vedno premore zavidanja vredno mero dostojanstva. Nobenih skrivalnic, vse zavito v krvavo skorjo Healyjevega intimnega hlebca. Tudi glasbeno se Travis ne oddaljujejo od standardnega vzorca, ki je v preteklosti odlikoval The Beatles, pa tudi Oasis v času njihove najbolj plodne ustvarjalnosti. Producent Nigel Godrich je iz zvoka spet iztisnil tiste žlahtne kaplje ranljivosti in melanholije, ki so se pod njegovo taktirko stekle v kristalno čisti studenec glasbene lepote že pri Radiohead. Travis so tako tudi s tretjim albumom podrezali v tisto najlepše, kar ponuja glasba – v gnezdo, v katerem se vsak počuti varno, vsemogočno in zlit v eno s svetom. Travis so po vsem napisanem torej tudi bend, ki ima prekleto srečo. Srečo, da lahko počne to, kar osrečuje njih in hkrati zadovoljuje nas. Kajti, kot pravi Healy, glasba navsezadnje ni nič drugega kot eskapizem; balzam, ki človeka obrani in obvaruje pred zavestjo in njenimi napornimi vsakodnevnimi preizkušnjami. Travis pač počnejo to, kar nam, poslušalcem, predstavlja izvrsten kanal za pobeg. Za to pa se že splača izgubljati energijo, mar ne?

Marta Pirnar