The Tradition Trio

Logični preskok v zvočni estetiki

Alan Silva - duša jazzovske avantgarde burnih šestdesetih let, multiinstrumentalist, vrhunski glasbeni rokodelec, skladatelj in radikalen improvizator - prihaja v Ljubljano razbit mit o standardih; z novim glasbilom, sintetizatorjem zvoka, kot logičnim premikom abstraktnega odseva vseh prejšnjih strunskih glasbil in izkušenj s kompozicijo in improvizacijo, se bo postavil na stran slednje v triu The Tradition, 24. septembra v klubu Gromka, Metelkova Mesto.

V urbano središče manjše evropske vasi Ljubljana se v zavetje odlične godbene serialke Defonija, ki si je čez poletje vzela manjši oddih, vrača ena izmed legend prevratniških struj sodobnega jazza, glasbenik in duša avantgarde Alan Silva. Sedaj že dvainšestdesetletni Silva, samosvoj kontrabasist, ki se je kontrabasa oprijel šele pri triindvajsetih, strunar (hkrati čelist in violinist), je dejavno sotvoril prelomne, vroče in kontroverzne zametke free jazza v šestdesetih letih, strastno kričal k svobodi v newyorški oktobrski revoluciji free jazza, vzneseni manifestaciji, osnovani na porajajoči se hipokriziji ameriške kvazidemokracije, s strastnim in inventivnim prevračanjem arhaične zvočnosti svojega glasbila ter nagnjenosti k brezkompromisni improvizaciji pa je postal vodilni kontrabasist tedanje dobe.

Sprva se je desetletni Alan učil igranja violine, nato celo trobente pri Donaldu Byrdu ter kompozicije pri trobentaču in pianistu Billu Dixonu, s katerim je plodno sodeloval tudi kasneje v različnih glasbenih zasedbah, ter se ob Carli Bley, Michaelu Mantlerju, Sheppu, Taylorju in drugih junakih pridružil tedaj revolucionarni skladateljski gildi (Composer’s Guild Association, leto 1964). V svoje varstvo ga je v sredini šestdesetih let vzel Cecil Taylor, s katerim je posnel dve antološki plošči za založbo Blue Note - Unit Structures in Conquistador. Za svojega ga je vzel pokojni brat Albert Ayler (priporočeno poslušanje burnega krika živega nastopa iz Greenwich Villagea in subtilnega izliva plošče Love Cry), za nekaj kratkih zemeljskih let pa se je pridružil tudi intergalaktični druščini Suna Raja. Z Archijem Sheppom je obujal vezi z afriško celino na panafriškem festivalu ter odkrito v godbenih poemah podpiral kontroverznega revolucionarja Malcoma X-a ter se družno z newyorško in čikaško free jazz diasporo v pomanjkanju dela (menda hkrati zaroti CIA???) vdal množičnemu eksodusu v tedaj liberalnejšo Evropo. V Parizu je našel zatočišče skupaj s kulturnimi emigranti iz vetrovne bratovščine AACM (Anthony Braxton, Lester Bowie, Roscoe Mitchell ...), muziciral z Donom Cherryjem, Sonnyjem Murrayjem, Stevom Lacyjem in drugimi ter kmalu pripomogel k vzpostavitvi ene ključnih založb sodobnega jazza tedanjega časa, založbe BYG/Actuel. (Ta je v zadnjih letih od kultnega statusa in eksota v rokah zbiralcev plošč doživela pomembne ponovne izdaje ob angažiranju sonicyouthovca Thurstona Moora in pesnika, esejista, kritika Byrona Coleyja, in sicer pri založniški hiši Charly).

Takrat, v začetku sedemdesetih let, se dokončno izpostavijo Silvova ustvarjalna avra, izostren čut za eksperiment, improvizacijo, umetnost in interpretacijo godbene zgodovine, odvračanje konformizma in neustavljiva, avanturistična gonja, sla, ki se pokaže v enem od največjih projektov, zasedb free jazza, v njegovem Celestial Communication Orchestra; bratovščini mojstrov, ki je drzno nadaljevala linijo orkestracij v jazzu, od Ellingtona, Mingusa, Mantlerja do klasične glasbene tradicije ter njenih sodobnih odlitkov dvajsetega stoletja. Kot vodja in glavni avtor zasedbe je vehementno in radikalno spreobrnil tradicijo orkestralne godbe, jo soočil s kolektivno improvizacijo ter uvajal nove koncepte ter prijeme, ki jih je kasneje v svojih “conductions”, spoju “kondukcij” in improvizacije, nadgradil Lawrence “Butch” Morris s sodobniki, od Johna Zorna do Barryja Guya. Poleg lastnega zvočnega vokabularja, ki ga je razširil s klavirjem, se je spuščal tudi v polje elektroakustičnih raziskovanj. Močno je vplival na vse sodobne orkestre, ki so se trudili spojiti notacijo (navkljub novim, manj narativnim in togim konceptom grafičnih notacij, ročnih znamenj in “pravil iger”) in sodobno svobodno improvizacijo. Zato so ga ti radi vabili v svoje vrste, tako Globe Unity Orchestra kot Guyev London Jazz Composers Orchestra. V sredini sedemdesetih let se širokodušni glasbenik s poučevanjem v Parizu in New Yorku začne razdajati vedoželjnim učencem, dejavnost, ki jo goji še dandanes, in hkrati ustanovi pariški inštitut za sodobno glasbo IACP (Institut Art Culture Perception, 1976), namenjen raziskovanju sodobne jazzovske avantgarde, sodobne znanosti v umetnosti, njune korelacije in odseva v godbenih oblikah, od improvizacije do kompozicijskih metod. Kljub rednemu muziciranju, ustvarjanju in pedagoški dejavnosti pa v osemdesetih letih nenadoma obmolkne in ponikne ...

Kot razlog Silva navede razočaranje nad glasbenim svetom, prevlado tehnokracije, s katero se trdoživo bije že vrsto let. Četudi bi se Silva s svojimi izkušnjami, znanjem in pedigrejem zlahka podvrgel jazzovski trgovini na debelo in zlezel v suhoparno udobje mainstreama, pa je raje kot upognil hrbtenico preprosto ustvarjalno obmolknil. In to samo toliko, da bi se presenetljivo in zmagoslavno vrnil v devetdesetih letih, na presenečenje vseh puristov ob boku radikalnega improvizatorja, tolkalca Rogerja Turnerja, in to brez kontrabasa v rokah, temveč s starino med sintetizatorji zvoka, Rolandovim U-20. Nov zvočni premik v izrazu k bolj abstraktnim zvokom je botroval tudi premiku k radikalnejši zvočni estetiki, ki mu jo je ponudila svobodno improvizirana godba, kot praksa, ki se še izraziteje odmika od postulatov strogih oblik. Silva je skupaj s pianistom Burtonom Greenom, saksofonistom Garyjem Williamom Friedmanom in flavtistom Jonom Winterjem sicer že leta 1964 ustanovil Free Form Improvisation Ensemble, ki pa je še vedno ohranjal stik z jazzovsko dediščino.

Tokrat k nam prihaja v radikalni maniri spontanih zvočnih izlivov zzasedbo The Tradition trio - z Rogerjem Turnerjem in pozavnistom Johannesom Bauerjem; skupaj so leta 1993 posneli istoimensko, ironično naslovljeno ploščo “standardov” (ker vse improvizacije nosijo naslov standard). Njihovi standardi so zgoščeni, iskrivi in predvsem agresivni spontani prepleti treh distinktivnih osebnih poetik, vokabularjev, tour de force gostih scefranih aritmičnih tolkalskih izlivov nevihtne toče Turnerja, človeka, ki je pregrd za pisarniškega gizdalina British Councila, da bi ga ta podprl, kljub bogati tridesetletni karieri, in hkrati sotvorca britanske subtilne zvočne “šole” svobodne improvizacije. Johanness Bauer se vedno bolj uveljavlja kot dostojen naslednik Paula Rutherforda v širjenju tehnik igranja pozavne, ki v njegovih rokah postane zvočni mutant, sposoben proizvesti najbolj čudaški zvok ob energični, gestikularni in za oko sila “špasni” igri. Bauer je pri nas že oplemenitil prostore kluba Gromka z gostovanjem v fantastičnem kvartetu Four In One, k njegovemu rastočemu slovesu pa prispeva tudi stalen angažma v novem orkestru Barryja Guya. Alan Silva na starem sintetizatorju zvoka spominja na zgodnje tovrstne zvočne manipulacije nekoč tuzemskega kolega Suna Raja, s katerim sedaj komunicira s Saturna, hkrati pa se z igranjem bliža mlajšemu sodobniku Thomasu Lehnu (ta je ob Timu Hodgkinsonu in Rogerju Turnerju v triu Konk Pack letos tudi gostoval pri nas), z abruptnimi izlivi hrupa, poka, šumov in nenavadne ritmike. Njihova improvizacija ne sili toliko v zvočna raziskovanja, ne gradi s počasnim, kompleksnim zvočnim spektrom, pač pa temelji v intenzivnem dialogu, prevratih v tempu, ritmu in zvočni gostoti; v spontanih, mesnatih kretnjah, ki poslušalca navdušujoče silijo k “podrigavanju” freejazzovske ognjevitosti.

Alan Silva je torej zopet v akciji, v novi preobleki, a to ne pomeni, da se včasih - a redkeje - ne vrne v staro. O tem pričata plošča odličnih strunskih glissandov in pizzicatov v duetu dveh kotrabasovskih mojstrov, Silve in Wiliama Parkerja, na plošči A Hero’s Welcome (Eremite, 1998) ter ponovna vrnitev k freejazzovski orkestraciji s Sound Vision Orchestra (Eremite 1999; skupaj z novimi heroji newyorškega ekstatičnega jazza Sabirjem Mateenom, Royem Campbellom jr. in drugimi).

Energija tega odličnega glasbenika, učitelja, človeka in ustvarjalca ter raziskovalca ne pojenja. Skupaj s prelestnima glasbenikoma tako prihaja po novo zmago v Mesto, ki bo, upajmo, skupaj z vami počastilo legendo, ki raje, kot da bi počivala na stari slavi v siju ustvarjalnega miljeja, raziskuje dalje ...

LukaZ