Van Morrison

Na aveniji cipres

Van Morrison izdaja plošče kot po tekočem traku. Ko je pred nekaj leti izdal svojo štiriindvajseto veliko ploščo z naslovom Too Long In Exile, smo ga še enkrat slišali peti s pred kratkim umrlim Johnom Leejem Hookerjem, in sicer v skladbi Gloria, ki jo je Van prvič posnel leta 1965. Van Morrison je bil s Hookerjem prvič v studiu že leta 1972, ko je sodeloval pri albumu Never Get Out Of These Blues Alive, sploh pa je predvsem v njegovi starejši glasbi čutiti močne navezave na blues.

Van Morrison (rodil se je 31. avgusta 1945 v Belfastu) je odraščal ob glasbi Leadbellyja, Woodyja Guthrieja, Hanka Williamsa in podobnih ameriških trubadurjev. Njegova skupina Them je bila v letih 1965/66 sopotnica skupin The Rolling Stones, Animals in podobnih, ki so izvajale tako imenovani belski rhythm and blues. Takrat je z Vanom Morrisonom kot producent in avtor nekaj dokaj uspešnih skladb naredil Bert Berns. Morrison je s skupino Themposnel več njegovih pesmi, najbolj znana pa je Here Comes The Night.[1]

Lahko rečemo, da je Bert Berns po svoje odkril Vana Morrisona. Člani skupine Them so igrali tudi v simpatičnem angleškem mestecu Bathu, ki leži blizu doline Avalon in Glastonburyja, in nekoč privabili kar 500 ljudi več kot skupina The Beatles, ki je bila takrat že dokaj popularna. Morrison še danes rad zahaja v tiste kraje in poje o dolini Avalon.[2] Znanih in pomembnih koncertov je bilo še več. Skupina Them je bila maja leta 1966 na ameriški turneji in je tri tedne igrala v hollywoodskem klubu Whisky a go go v družbi takrat neznane skupine The Doors in sopotnika Franka Zappe - Captaina Beefhearta. Tisti maloštevilni srečneži, ki so bili na teh koncertih, pravijo, da sta jim Jim Morrison in Van Morrison nekaj pesmi večer za večerom prepevala skupaj.

Začetki v bluesu

Van Morrison, ki je znan po tem, da praviloma ne daje intervjujev, je davnega leta 1970 govoril s Happyjem Traumom za revijo Rolling Stone, in sicer sta govorila o začetkih kariere in o dveh (po mnenju marsikaterega glasbenega kritika) najboljših ploščah, kar jih je Van posnel: Astral Weeks iz leta 1968 in Moondance iz leta 1970. Ta intervju še danes velja za enega ključnih za razumevanje Morrisonove umetnosti. Traum je enega pomembnejših člankov začel takole: “Van Morrison sedi na robu postelje in odsotno prebira strune na stari Gibsonovi kitari. Slabe volje je, njegov pogled je oster, nasmeh le bežen; njegov belfastovski naglas pa je grob, vendar melodičen. Njegove izjave so napol vprašanja. Van, edini otrok Georgea, škotskega delavca v ladjedelnici, in Violete Morrison, irske pevke jazza, je zapustil dom, ko mu je bilo 15 let. Od takrat njegovo življenje pripada avtocestam in velemestnim ulicam. Ustalil se je v Woodstocku; tam živi z ženo Janet, sinom Petrom in hčerko Shannon. Zdaj, leta 1970, je star 24 let. Zagotovo bo eden najpomembnejših glasbenikov našega časa.”

Traum ga je vprašal, kako to, da nekdo iz Belfasta igra ameriški country blues? “Country blues smo poslušali na ploščah in koncertih,” je spregovoril pregovorno zadržani Van. “Memphis Slim, Jesse Fuller, Champion Jack Dupree in John Lee Hooker - vsi ti glasbeniki so nastopali v Belfastu.[3] Tam je kar nekaj klubov, kjer predvajajo ter igrajo folk in rock glasbo, vendar nimajo nič skupnega z angleško sceno. Lahko rečem, da nimajo nič skupnega tudi z irsko sceno, to je Belfast - mesto z lastno identiteto in z lastno sceno. Preprosto rečeno, tukaj živijo drugačni ljudje. Veliko sprememb in različnih stvari se dogaja na tej glasbeni sceni. Na eni strani imaš skupine, kot so družinska zasedba tradicionalnih irskih glasbenikov McPeaks, na drugi pa imaš ljudi, kot smo mi. Občinstvo je odprto za različne zvrsti glasbe. Približno tretjina ljudi, ki posluša rhythm and blues, bo prišla tudi na koncert McPeaksov. No, slišal sem veliko bluesovskih plošč, saj so bile vedno pri roki, poznal sem tudi nekaj cestnih glasbenikov, pevcev in plesalcev, pa tudi moji starši so glasbeniki. Živeli smo v precej živahnem okolišu, polnem dobre glasbe. Hočem reči, da to ni bil okoliš belih ovratnikov. Ljudje iz predmestja niso potovali nikamor drugam kot v Belfast. Če bi živel v Londonu, bi lahko spoznal več glasbenih scen, ker pa sem živel v Belfastu, sem bil povezan le s to. To sceno si moral sprejeti ali pa si moral drugam. Belfast ni podoben nobenemu drugemu mestu na svetu. Boston in New York sta videti različna na zemljevidu in na fotografijah, sicer sta si zelo podobna. Vendar bi morali živeti v Belfastu, ko bi hoteli vedeti, o čem sploh govorim.”

Že Jean Ritchie je pripovedovala, da je na svojih potovanjih po Irskem opazila, da irski tradicionalni pevci pojejo in igrajo tako, da so obrnjeni stran od poslušalstva ali pa za kom stojijo. To menda počnejo, ker imajo petje po tradiciji za osebno doživljanje, saj ko poješ, izražaš zelo osebne stvari. “Spomnim se, da sem celo stal na glavi in pel. Da pa bi pel in pri tem stal komu za hrbtom, tega se ne spomnim,” je bil Vanov odrezav odgovor na Traumovo vprašanje.

Končno po svoje

Sredi leta 1965 so se člani skupine Them uradno razšli. Odločili so se prekiniti pogodbo, ki je takrat še veljala. Vseskozi je bilo to torej samo ime, razen za originalno zasedbo, ki je igrala v belfastovskem Maritimu. Takoj ko so zapustili ta klub, niso bili v skupini več isti ljudje. Največji uspeh jim je prinesla pesem Gloria, ki jo je igralo več skupin, posebno ameriških. Sledil je izid plošče Them Again. “Plošče takrat nismo izdajali zato, da bi kam prišli,” se spominja Van. “Po navadi sem posnel kake tri pesmi samo s studijskimi glasbeniki, druge pesmi pa z dvema studijskima glasbenikoma in s tremi člani skupine. To je bil neke vrste ‘miš maš’ in vse skupaj ni bilo preveč dobro. Vendar je založba, ki si je želela uspeha, te posnetke izdala z naslovom Them Again. Ko sem bil v skupini, sem bil pravzaprav še vedno sam zase. Obvezovala me je ta neumna pogodba, a sem bil vedno ‘svoj človek’. Le igral sem s člani skupine; igral sem s svojimi prijatelji, vendar sem delal tisto, kar je bilo meni všeč. Skladbo Brown-Eyed Girl sem napisal leta 1967. Eden izmed fantov, producent nekaj plošč skupine Them, Bert Berns, je prišel v London, da bi spoznal fante iz skupine. Bil je producent pesmi, ki je nato postala hit. Iz New Yorka me je poklical v Belfast in me vprašal, ali sem za to, da bi se zbrali in posneli ploščo. Imel sem že nekaj ponudb, vendar se mi je zdela njegova najboljša. Odločil sem se zanj, saj sem komaj čakal, da odpotujem v Ameriko. Odšel sem k njemu, mu zaigral nekaj pesmi in posnela sva ploščo.”

Uspeh na lestvicah je brez dvoma spremenil življenje Vana Morrisona, ni pa spremenil njega samega, in treba je priznati, da je Morrisonova glasba še danes v samem bistvu takšna kot nekoč. Morrison je žal moral igrati na nekaj napačnih mestih. To je ena izmed stvari, ki ga je potegnila v eno najslabših kolesij šovbiznisa. V intervjujih praviloma še danes noče omenjati nobenih imen ali koga prizadeti. Preprosto je bil postavljen v neroden položaj, kajti ti ljudje so bili povsem nestvarni, povsem nestvarni, kot je denimo nestvarno premikanje ustnic za televizijski šov. Van Morrison ne more le premikati ustnic, kajti nobene pesmi ne more zapeti dvakrat povsem enako.

“Bert je želel, da bi skupaj napisala pesem, ki bi bila uspešnica, vendar jaz takšne pesmi nisem čutil,” je Traumu zaupal Morrison. “To je bila njegova vrsta pesmi, ne moja. Zato sem mu tudi povedal: 'Če želiš narediti takšno pesem, jo pač naredi, najdi si skupino, ki jo bo zapela. Jaz bom pel svoje pesmi, ki so drugačne od te.' Vedno sem pisal pesmi z jasnim bistvom, celo takrat, ko sem bil s skupino Them. Po navadi sem napisal pesem, jo prinesel v skupino, sedli smo in jo premetali; to je pravzaprav vse, kar smo z njo počeli. Ti glasbeniki niso igrali pesmi, igrali so tisto, kar je pesem narekovala: na primer O. K., v pesmi imamo bobne, torej igrajmo bobne. Sploh nismo mislili na pesem samo, mislili so, kako postaviti v pesem bobne ali električno kitaro. Vendar je bila to moja pesem in jaz sem moral nadzirati izvajanje. Tako je vedno prišel trenutek, ko sem moral reči: 'Samo minutko! Ustavite! Stop!' Kajti nisem mogel gledati, da bi bila moja pesem drugačna, kot sem si zamislil. Vse je namreč odvisno od pesmi same. Nekatere so težke in moram dolgo delati. Neko pesem sem napisal, ko sem živel v Cambridgeu - z njo sem se ukvarjal le dve uri. Sploh je nisem nameraval napisati, saj sem hotel ven, vendar sem takrat začutil, da jo moram napisati. Včasih se pesem kar pojavi. Vendar ne morem pisati, če me kdo sili, vse moram narediti po svoje.”

Pesnik intime

Glasbene novinarje, ki so se nekoliko bolj poglobili v dela Vana Morrisona, je zanimalo predvsem, do kakšne mere so njegove pesmi resnične in ali govorijo o resničnih ljudeh, dogodkih in krajih - na primer Cyprus Avenue s plošče Astral Weeks, ki jo je v pesmih omenil že večkrat. “Cyprus Avenue je še kako resnična,” je povedal Morrison. “Če boste kdaj prišli v Belfast, jo morate obiskati. To ni izmišljen, ampak povsem resničen kraj. Velikokrat pojem o resničnih stvareh. Ljudje se želijo soočiti z različnimi stvarmi, jaz pa jih lahko soočim le z določenimi. Seveda ni vedno tako, da jih želim s čim soočiti; mogoče si želim, ker to pride spontano iz mene, ne vem. Nekdo iz Bostona me je nekoč vprašal za to pesem, vendar me je vprašal le o dveh vrsticah pesmi, ker se je očitno identificiral le s tema dvema vrsticama. Medtem ko sem ju pisal, je on mislil, da ... No, meni ni treba živeti tega, kar sem napisal v teh vrsticah, tvoja stvar je, če nameravaš takšne stvari živeti. Pišem pesmi, da bi zabaval ljudi. Če kaj pišem, ni pomembno to, kako bom čutil čez leto ali pa jutri, pomembno je le tisto, kar čutim v trenutku, ko pesem pišem. Album lahko živi zelo dolgo; če naredim kaj drugačnega, je to zabava, nič drugega. Ljudje po navadi brskajo in iz pesmi izkopljejo določeno stvar, vrstico, čeprav bi morali dojeti vso pesem, ne le posamezne delčke.” Van Morrison ima rad intimne odnose. Mislim, da pride prav do notranjosti poslušalca - in to zmore zelo malo glasbenikov. To je skoraj že oseben odnos med njim in občinstvom. Vse je odvisno od tega, kaj si ljudje zares želijo. Ali si sploh želijo biti ‘dotaknjeni’? Ali si res želijo biti del tega duhovnega združenja? Če si tega želijo, lahko to dobijo v Morrisonovi glasbi. Morrison čuti, da lahko komunicira z velikimi skupinami poslušalstva, vendar pa se morajo te skupine zavedati, kaj bodo dobile. Zanimivo je, da se album Astral Weeks še vedno dobro prodaja.[4] Takratni direktor Warner Brosa Joe Smith je poklical Vana Morrisona in mu rekel: “Zdaj vemo, kaj je pri tem albumu bistveno. Prodajali ga bomo še naslednjih šest let.” To pač ni album za lestvice, to je album, ki ga bodo ljudje kupovali še dolgo po izidu.

Poslušalec bluesa

Ljubitelji bluesa so opazili, da Van Morrison v pesmi Astral Weeks omenja Leadbellyja. Očitno je imel velik vpliv nanj, in Van je nekoč priznal, da mu je zelo žal, da ga ni osebno slišal. “Ali si kdaj slišal njegovo verzijo Easy Riderja?” je Van vprašal novinarja. “Ta človek je bil prava veličina, danes je težko najti takšne ljudi. Imamo Raya Charlesa, a če se ozreš naokrog - kdo pa sploh še ostane? Imaš morda dva človeka, več ne. Šel bom tako daleč in rekel, da sem zaradi njega tu, kjer sem. Zaradi Leadbellyja, Woodyja Guthrieja, Jellyja Rolla Mortona in Raya Charlesa. Vse to me je spodbudilo, da sem začel peti. Danes omeniš Leadbellyja, ljudje pa pravijo: 'Ali se je temu zmešalo ali kaj?' Vedno je bilo tako, ne samo na Irskem, tudi v Ameriki. To je kot z manjšinami. Vendar ljudje, ki kopljejo, kopljejo do konca, in to je super. Kot sem rekel, največji vpliv je bil Leadbelly. Če ne bi bilo njega, verjetno ne bi bil to, kar sem; zato sem srečen, če ga lahko omenjam v svojih skladbah. Preposlušal sem toliko plošč Leadbellyja, Woodyja Guthrieja in Hanka Williamsa, kolikor sem jih lahko dobil, in se ob njih učil. Jaz ne mislim, da je Leadbelly mrtev. Velikokrat umrejo le telesa, ljudje pa ne umrejo skupaj z njimi. Mislim, da jih veliko kar lebdi v zraku. Vse skupaj ni šibko, kajti ti ljudje so močni. Ljudje, kot so Leadbelly, Woody in Hooker, še živijo; to so ljudje, ki so tako močni, da duhovno ne morejo umreti, s smrtjo le nekaj izgubijo. Mislim, da ti ljudje ne bodo nikoli umrli.”

Mojstrovina brez primere

Skladba Madame George je mojstrovina brez primere, to priznava celo sicer skromni Van Morrison, ko pravi, da še vedno znova odkriva lepote v tej skladbi, ki z lahkoto ostaja sveža in nudi vedno več. Pesem lahko poslušamo in sprejemamo na več ravneh. Kot celota učinkuje kot dolga poema, ujeta v lepo melodijo, ki jo rišejo violine in flavta. Potem se lahko osredotočimo na vokalno izvedbo, ki je izredno bogata in polna; slišimo skoraj scatt petje, niha od izredno nežnih, globokih glasov do falzeta. Glasbena spremljava sloni predvsem na ritmičnem zvenu Morrisonove akustične kitare, na izstopajočem ritmu kontrabasa, ki marsikdaj zaniha zelo svobodno; na zvoku metlic, ki šeleste po činelah; predvsem pa slišimo neizmerno občutene violine in v prvem delu tudi flavte. Pesem je tako sproščena in zunaj vsake običajne oblike, da se je ne naveličaš niti po večkratnem zaporednem poslušanju.[5]

(glej Musko 6-7/1999)

Jane Weber

IZBRANA ZGODNJA DISKOGRAFIJA VANA MORRISONA:

Van Morrison zdaj ustvarja poslušljivo glasbo, ki bi jo lahko označili kot poroko vere in spominov. Eden izmed boljših albumov v osemdesetih letih je Avalon Sunset. Morrison se je v duetu s Cliffom Richardom po več kot dvajsetih letih povzpel na angleške lestvice. No, najboljše plošče je brez dvoma posnel med letoma 1968 in 1974:

Astral Weeks (1968)

Po mnenju glasbenih kritikov ena najboljših Morrisonovih plošč, ki jo boste našli v vsakem referenčnem seznamu najboljših albumov v zgodovini popularne glasbe. Gre za neprekosljiv zvarek gospela, bluesa, jazza in folka.

Moondance (1970)

Izjemno lepa plošča in Van Morrison v nekoliko drugačni, bolj veseli luči.

Van Morrison, His Band and The Street Choir (1970)

Nekoliko slabša plošča, ki je ob izidu naletela na pohvalne kritike, a je razen nekaterih pesmi (Virgo Clowns, Crazy Face, Domino) kmalu utonila v pozabo. Van Morrison je pozneje priznal, da jo je posnel pod velikim pritiskom glasbene industrije.

Tupelo Honey (1971)

Simpatična in komercialno zelo uspešna zbirka napol kavbojskih pesmi, vendar brez pravih presežkov. Van Morrison ploščo označuje kot svoj najslabši album.

Saint Dominic’s Preview (1972)

Še ena skrivnostna Morrisonova plošča, ki ne sme manjkati v vaši diskoteki. Plošča se začne s posvetilom pevcu soula Jackieju Wilsonu; pesem Jackie Wilson Said so posneli tudi Dexy’s Midnight Runners. Najbolj razvpiti skladbi sta Listen To The Lion in Almost Independence Day. Eno od dveh nenavadnih daljših pesmi s tega albuma – Listen To The Lion - je na koncertih izvajala ameriška skupina Dream Syndicate.

Hard Nose The Highway (1973)

Vana Morrisona je spremljala 11-članska zasedba Caledonia Soul Orchestra. Lepo aranžirana plošča z nekaj prepričljivimi in doživetimi skladbami, kot je recimo Snow In San Selmo, v kateri Van Morrison govori o kalifornijskem mestu, kjer je prvič po tridesetih letih zapadel sneg.

It’s Too Late To Stop Now (1974)

Dvojna koncertna plošča, po mnenju glasbenih kritikov ena najboljših koncertnih plošč. Van Morrison je posnel nekaj rhythm and blues klasik avtorjev, kot sta Willie Dixon in Ray Charles.

Veedon Fleece (1974)

Odlična in vse prevečkrat neupravičeno spregledana plošča z nekaj celo za Vana Morrisona nenavadno aranžiranimi skladbami. Spomnite se skladbe Who Was That Masked Man. Van Morrison je idejo za album dobil jeseni leta 1973, ko je s tedanjo zaročenko prepotoval dobršen del irskega podeželja.

[1] Bert Berns je umrl leta 1968. Omenjamo pa ga zato, ker je avtor dveh zelo znanih pesmi. Skladbo Twist and Shout, ki so jo pozneje preigravali The Beatles, je napisal za skupino Isley Brothers, podpisal pa se je tudi pod skladbo Piece Of My Heart, ki jo poznamo z repertoarja Janis Joplin.

[2] Radijski zanesenjaki se mogoče spomnite odličnega koncerta, ki ga je imel Van Morrison po izidu albuma A Sense Of Wonder v Glastonburyju in ga je predvajal Radio Slovenija.

[3] Leta 1974, ko je Van Morrison nastopil na švicarskem festivalu v Montreuxu, je prišlo do enega izmed mnogih incidentov na Morrisonovih koncertih. Ta je bil neposredno povezan z dojemanjem bluesa. Neko dekle v prvi vrsti je zavpilo, da Morrison ne more peti bluesa, ker je belec. Van Morrison je seveda popenil in po štiridesetih minutah odšel z odra.

[4] Eden največjih poznavalcev Morrisonove glasbe v Sloveniji, Stane Sušnik, je nekoč zapisal, da je med ploščama Astral Weeks in Moondance takšna razlika kot med vrtnico in tulipanom. Van Morrison je seveda tudi po letu 1970 napisal in zapel nekaj izredno lepih pesmi.

[5]Vsem, ki vas poezija Vana Morrisona privlači, priporočam, da sežete po sicer zelo težko dosegljivih knjigah Kena Brooksa. Morrison se je namreč veliko zgledoval tudi po pesnikih in Brooks je te vplive zelo pregledno analiziral in primerjal. Agenda Ltd; Units 1 and 2, Ludgershall Business Park, New Drove, Ludgershall, Andover, Hampshire, SP11 9RN, U.K.