Giuseppe Verdi

O glasbi prihodnosti

Letos je plodovitemu Verdiju namenjena posebna pozornost izvajalcev, organizatorjev glasbenega življenja, občinstva in medijev. Skladatelj, ki je že sto let pod rušo, še vedno obvladuje svetovne operne in koncertne odre, o njegovem življenju in o njegovih delih je napisanih na tisoče strani. Zato kot zanimivost dodajamo le nekaj odlomkov iz pisem, v katerih skladatelj razpreda misli o prihodnosti glasbe.

Ko je decembra 1870 umrl dolgoletni ravnatelj Konservatorija v Neaplju, skladatelj Saverio Mercadante, so njegovo mesto ponudili tedaj 57-letnemu Giuseppeju Verdiju, ta pa ga je odklonil. Svoj pogled na poučevanje glasbe je razložil v pismu Firnimu, arhivarju Konservatorija.

Nikoli nisem nameraval poučevati in tudi nikoli ne bom nikogar poučeval. Brez predsodkov do katerekoli šole občudujem vse, kar mi je všeč: delam tako, kot občutim, in drugim pustim, da počno, kakor jim je prav.

Če pa (...), bi svojo slavo zastavil za to, da bi učence usmerjal v resni, strogi in jasni študij naših prvih glasbenih očetov, Scarlattija, Duranteja, Lea. Hotel bi z eno nogo stati v preteklosti in z drugo v sedanjosti in prihodnosti (kajti “glasbe prihodnosti” me ni strah), mladim učencem pa bi rekel: resno in trmasto se urite v fugi, dokler roka ne bo dovolj trdna in gotova v pisanju not po vaši volji. Tako se boste naučili ustvarjati s samozavestjo, dobro razporejati parte in neprisiljeno modulirati. Preučujte Palestrino in nekatere njegove sodobnike, nato preskočite naravnost k Marcellu in pozornost posvetite predvsem recitativom. Redko poslušajte izvedbe modernih del. Naj vas ne premamijo harmonske in instrumentalne lepote, niti akord male septime, te nevarne potuhe vseh nas, ki ne znamo napisati štirih taktov, ne da bi uporabili vsaj pol ducata teh septim. Ko bi ti študenti študij končali in se vključili v kulturno okolje, bi jim končno rekel: zdaj si položite roko na srce, pišite in (če je v vas umetniška žilica) boste skladatelji. Vsekakor ne boste povečali množice posnemovalcev in “bolnikov” naše dobe, ki iščejo in iščejo in (kar je včasih še najboljše) nikdar ne najdejo ...

Želim vam, da najdete človeka, ki bo predvsem učen in strog učitelj. Svoboščine in napake v kontrapunktu si lahko privoščimo v gledališču, kjer so včasih celo lepe, ne pa na Konservatoriju. Vrnimo se v preteklost: to bo napredek.

Nekaj let pozneje se je Verdi teme lotil v pismih grofu Arrivabeneju.

Tudi sam vem, da obstaja glasba prihodnosti, a mnenja sem in bom tudi prihodnje leto, da je za izdelavo čevljev treba imeti usnje. Kaj misliš o tej nori primerjavi, da je za uglasbitev opere treba imeti glasbo v riti? Izjavljam, da sem in bom navdušen občudovalec glasbenikov prihodnosti - pod pogojem, da bodo ustvarjali glasbo, naj bo katere koli zvrsti, sistema, in tako dalje, le da bo glasba! Dovolj, dovolj, nočem, da bi se me bolezen prijela, ker o njej govorim ...

***

Težko rečem, kaj se bo izcimilo iz vse te glasbene fermentacije. Eni bi bili radi melodiki kot Bellini, spet drugi hočejo biti harmoniki kot Meyerbeer. Sam ne bi želel ne eno ne drugo. Rad bi, da mladi umetnik pri skladanju ne bi sanjal o tem, da bi bil melodik ali harmonik ali realist ali idealist, naj vrag pocitra to dlakocepstvo! Melodija in harmonija morata biti le sredstvi, s katerima umetnik ustvarja glasbo: in če bo prišel dan, ko ne bomo govorili ne o melodiji, ne o harmoniji, niti o italijanski ali nemški šoli, niti o preteklosti in o prihodnosti, bo morda nastopilo kraljestvo umetnosti. A obstaja še ena velika težava: vse opere mladih skladateljev so namreč sad bojazni. Nihče ne piše s predanostjo in mladi se lotevajo skladanja z željo, da se ne bi zamerili občinstvu in da bi si pridobili naklonjenost kritikov.

***

Vsi mi, umetniki, kritiki, občinstvo, smo naredili vse, kar smo mogli, da smo se odpovedali svoji glasbeni nacionalnosti. Zdaj smo na dobri poti: še korak in bomo tudi v tem germanizirani tako kot v mnogo drugih rečeh. V tolažbo mi je opazovati, kako ustanavljajo združenja kvartetov, orkestralna društva, pa spet kvartet in orkester, orkester in kvartet, da bi občinstvo naučili velike Umetnosti, kot pravi Filippi! Včasih me obide prav ozkosrčna zamisel in povem jo le sam sebi, čisto potihem: Kaj če bi v zameno v Italiji ustanovili vokalne kvartete, da bi prepevali Palestrino in njegove sodobnike, Marcella in druge; ali to ne bi bila velika Umetnost? In bila bi italijanska umetnost ... ona druga pa ... pst: naj me nihče ne sliši ...

Prevedla Kaja Šivic

Vir: L’Art de la musique, založba Seghers, Paris, 1961