Urbana črnina

Nej se vid', nej se vid'!

Filmi ustvarjajo podobo (mit) resničnosti, in ko človek prvič v živo zakoraka po ulicah New Yorka, ve, da so njegove oči že bile tam, da pozna vročično občutje mesta, da razume prebivalce ... Iz tega izhodišča o vplivnosti gibljivih slik začenjamo letošnjo nanizanko Urbane črnine, ki se bo vsaj v začetnih etapah posvečala razmerju med hip hopom in filmom, videom, modo, športom, poslom, politiko, religijo, mamili ... Skratka rečmi, ki niso neposreden del hip hopa, imajo pa z njim močno interaktivno vez, ki potrjuje zakon o vzajemnem delovanju sil. Vse te – pogojno rečeno – postranske stvari so močno vplivale na kulturo hip hopa, prav tako je hiphopovska generacija spremenila njihovo podobo in jim dala drugačne razsežnosti.

Ko je julija pod nami tekla reka Tepla (ki kljub imenu ni preveč nasilne narave, ampak se dobrih 13 cm globoka leno vleče med kamnitimi karlovarskimi škarpami), po naših grlih pa neprekosljiva češka desitka (za pivo je – v nasprotju z ljudmi - pravi kompliment, če mu rečeš, da je kot češko), so bile naše glave polne slikovnega gibanja, naša usta pa (ko v njih ni brbotala omenjena rumena žlahtnost) polna besed o zgodbah. Vse te reči so bile posledica intenzivnega spremljanja programa filmskega festivala v Karlovih Varih.

Mene, debitanta na tovrstnih prireditvah, je najbolj fasciniralo to, kako po ogledu štirih ali petih filmov na dan glava procesira in premleva vse pridobljene informacije. V takem divjem tempu se filmskim prizorom uklonijo tudi sanje. No, po petem ali šestem vrčku desitke smo že bolj pametni in ugotovimo, da je naš rod v bistvu silno voajeristične sorte, da vsi po malem radi kukamo v življenja drugih ljudi in da lahko to še najbolj udobno in legalno počnemo v kinodvoranah. Ko se število vrčkov podvoji, sicer nismo več tako enotni, a bistveno stvar še vedno verjamemo: da so gibljive slike bistveno pripomogle k izmenjavanju informacij o »lifestylu«.

Ko govorimo (ali pa pišemo) o filmih in hip hop kulturi, moramo k zadevi pristopiti iz dveh različnih koncev, še posebej, če upoštevamo pravkar zakoličeni zakon o vzajemnem učinku. Torej: na enih platnih gledamo filme, ki so vplivali na mlado, hip hop ustvarjajočo generacijo, na drugih platnih, pravzaprav predvsem v videorekorderjih, pa filme, ki jih je generiral hip hop. Prva generacija ustvarjalcev hip hop kulture je bila na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta leta stara med petnajst in dvajset let, se pravi, da je prav za rep ujela dobo filmske B-produkcije, ki je v glavne vloge namestila predvsem črne igralce in se ji zavoljo tega reče blaxploitation. Filmi o črnem super cool mega lepem in sploh fejst zasebnem detektivu Shaftu, ki mu je prvo podobo dal Richard Roundtree (pred dobrim letom pa Samuel L. Jackson v remaku, ki smo ga videli tudi na naših platnih), pa o fejst pronicljivi, gibčni in lepuškasti Foxy Brown (legendarna Pam Grier, ki jo je pred leti revitaliziral Quentin Tarantino, znan junk-konzument blaxploitation filmov) so še vedno trdno usidrani v kolektivni spomin črne Amerike. Mladincem so bili blaxploitation filmi silno všeč tudi zaradi kulerske funkovsko našponane muzike, ki jih je pilotirala in s katero so nastali takšni zvezdniki, kot je Isaac Hayes.

Drugi žanr, ki je pustil globoke sledove v možganovju mladih obarvanih urbancev, je tisti, ki je bolj znan tudi našim obiskovalcem kinodvoran v sedemdesetih in osemdesetih letih, predvsem onim, ki so velikokrat sedli na rdeče skajaste sedeže Kina Šiška. Hongkonška produkcija kung fu filmov je bila takrat silna in tudi na oni strani Atlantika. Hude bojevniške koreografije, obvladovanje telesa, navezava na orientalsko meta filozofijo in religijo ter trebušnim mišicam nevarno smešni sinhronizacijski efekti so v dvorane privabili silne horde in ustvarili vzporedni zvezdniški sistem, na vrhu katerega je stal nedvomni car, ma kaj car, bog borilnih veščin, Bruce Lee (še danes ne morem čisto odpustiti mami, da je mojo mega majco z Bruslijevim portretom tako zlahka podarila mojemu bratrancu, češ, da sem jo jaz prerasel ... pa kaj še, mama Marinka!). Blaxploitation in kung fu filmi so mladincem služili kot orientirji za obnašanje, slog oblačenja in splošno poziranje. Kung fu je sprva vplival predvsem na breakdancerje, njegov vpliv pa se je potegnil globoko v devetdeseta leta, saj so Wu-Tang Clanovci prav na osnovi teh filmov (ki so jih tudi veliko vzorčili) ustvarili filozofijo shaolinskih borcev v iskanju popolnosti – šestintridesete sobe.

Ko je hiphop prerasel dojenčkasta leta in je marsikomu postalo jasno, da ni le začasna modna muha ulične mladine, ampak razvijajoča se in rastoča kulturna oblika, ki je postajala všeč vedno širšim množicam ne samo v odmaknjenih getih, ampak tudi v bolj »fancy« predelih mest, se je začela na obzorju kazati tudi potreba, da bi kdo vzel v roke kamero in dokumentiral dogajanje. V tistih časih je bila ta reč veliko bolj zapletena, predvsem pa veliko dražja kot danes, ko skorajda že vsaka družina v kakšnem predalu skriva napravo za ohranjanje gibljive resničnosti. Eden prvih dokumentov o hip hop kulturi je dokumentarec o newyorških grafitarjih Style Wars, ki ga čas za zdaj še ni povozil in deluje sveže tudi v letu 2001. Malce drugačna je zgodba z breakdance filmi, pa naj gre za ulični Wild Styles ali hollywoodsko mini serijo Breakin' in Breakin' 2 – Electric Boogaloo. Vsi ti filmi danes delujejo zmerno do pretežno smešno predvsem zaradi oblek, frizur in brčic, pa tudi slenga takratnih protagonistov. Je pa po drugi strani tudi res, da so prav ti filmi odločilno pripomogli h globalni všečnosti breakdanca ter izstrelitvi igralskih karier nekaterih rapperjev, predvsem Icea T-ja.

Močnejši vpliv hip hopa v filmih se je začel kazati v drugi polovici osemdesetih let, ko so za kamero stopili pobje, ki jih je hip hop spremljal (in nasprotno) od zgodnjih najstniških let naprej; zanje že lahko rečemo, da so hiphopovski režiserji. Spomenika tega obdobja sta seveda klasika Spika Leeja Do The Right Thing z brezštevilnimi klasičnimi scenami (predvsem razsutje Salove picerije in veliki Rakeem s skoraj tako velikim ghetto blasterjem) ter Boyz 'N The Hood Johna Singeltona z briljantno igro Icea Cuba in realno, nesfrajerirano odslikavo gangsterizma v na prvi pogled luštkani soseski South Compton; nikakor ne gre pozabiti še na noirovski drogeraško-policajski Tresspassing Maria Van Peeblesa, ki je dokončno učvrstil resen igralski status obeh ledenih mož, Icea Cuba in Icea T-ja. Predvsem prvi od dvojice je potem z velikimi koraki vstopil v hollywoodski svet, in kot kaže, bo od tam vedno redkeje prihajal nazaj v zvočno stran show biznisa. Sama igra mu kmalu ni bila dovolj in s filmom Friday (pri nas v kinu ga ni bilo, najdete pa ga na videu, zadnjič ga je celo zasukal eden od slovenskih televizijskih programov), ki ga je oscenaril skupaj z dolgoletnim prijateljem, didžejem Poohom, ter produciral in zaigral glavno vlogo, si je še učvrstil položaj showmana z mnogo talenti; položaj je še bolj utrdil z drugim Fridayjem, ki ga je za nameček tudi režiral. Čeprav je Cube kmalu potem pobral še vlogo v akcijskem filmu Anaconda, pa njegova kariera še zdaleč ne dosega slave in keša, ki ju dandanes kasira še en MC iz zgodnjih devetdesetih let.

Ko je philadelphijski rapperski duo DJ Jazzy Jeff in Fresh Prince izdal prvo malo ploščo Parents Just Don't Understand,je bilo takoj jasno, da sta na nebu črnske »entertainment« slave zasijali še dve zvezdici. Fresh Prince se ni pretvarjal, da je ulični silak, niti ni razpravljal o socialnih in družbenih problemih črne mladine, ampak je preprosto bil to, kar je: simpatičen »middle class« mulc, ki rad posluša rap. No, iz tega poslušajočega mulca je najprej nastal aktiven MC z dovolj močno podporo ulice ter z všečnostjo pri televizijskih šefih, ki so mu kmalu zaupali najprej nosilno vlogo, kasneje pa še scenarij in izvršno produkcijo mega uspešnega sitcoma Princ z Bel Aira. Sredi devetdesetih let je Fresh Prince (p)ostal Will Smith in se s serijo dobrih vlog v nadvse uspešnih filmih (Bad Boys, Man in Black, Independence Day in Wild Wild West) prebil do položaja najbolje plačanega črnega igralca v Hollywoodu. Will Smith je blagovna znamka, ki se dobro prodaja v vseh inkarnacijah. Poba pač ima občutek za uravnoteženje prodajanja za velike denarce in ostajanja na trdnih tleh.

Ko teče beseda o rapperjih v filmih, seveda ne smemo pozabiti najdražjega pokojnika Tupaca Shakurja. Kot mulc se je podal v igralske sfere v filmu Juice ter po nekaterih bolj ali manj ponesrečenih vlogah dosegel svoj »highlight« v hudo dobrem filmu Gridlock'd (Džankiji), kjer se je skupaj s Timom Rothom poskušal odvaditi zasvojenosti. Film je na naša platna udaril ravno v času, ko Tupac ni imel najvišjega glasbenega ugleda, in marsikdo je takrat (upravičeno) menil, da je Tupac boljši igralec kot rapper. Kako se je ta zgodba žalostno končala, pač vsi veste. Formula transformiranja rapperjev v igralce pa očitno še vedno ni zastarala. V zadnjem času so se v hollywoodskih filmih A-produkcije znašli Busta Rhymes, DMX, Nas in – da ne bi pozabil še ene legende – LL Cool J, ki ima za sabo tudi že kar bogato filmografijo, podobno kot Queen Latifah, ki pa se v zadnjih letih bolj kot filmu posveča televizijskim talk showom.

Seveda pa se povezava hip hopa s filmom ne konča le pri igranju, ampak je tudi veliko režiserjev hiphopovskih videospotov zraslo v resne režiserje. Hype Williams in F. Gary Gray sta le dva med njimi, najbolj znan pa je preboj »wunderkinda« Spika Jonzeja, ki je po mnogih režiranih hiphopovskih spotih (tudi po znamenitem rikvercarju Drop Pharcydov) navdušil mnoge filmske betice z odbitim celovečernim prvencem Being John Malkovich. Izmenjava kadrov med hip hop videasti in filmarji pa je že navezava na drugo zgodbo letošnjega cikla Urbane črnine – naslednji mesec nas čaka obdelava hiphopovske video scene. Stay tuned!

Napo.lee.tano