Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Michael Bracewell

ENGLAND IS MINE - Pop Life in Albion from Wilde to Goldie

Flamingo, 1998, London, 245 strani

Avtor Michael Bracewell je pisec petih literarnih del, novelist in kritik, ki dela in živi v Manchestru in Surreyju. V knjigi England is Mine se je postavil v vlogo preučevalca skrivnostne narave angleškega sna. Projekt je dokaj ambiciozen in v knjigi najdemo veliko odlomkov, ki dobesedno terjajo, da se nanje sklicujemo. Nenavadna globina Bracewellove načitanosti se meša z živim občutkom nagajivosti. Gre za poživljajoče potovanje po prostranih prerijah kulturnega prizadevanja, od CS Lewisa do skupine The Smiths, od Evelyn Waugh do The Fall; pop kultura, ki je filtrirana skozi leče nespornega Bracewellovega intelekta in ki ima več obrazov. Razkrije nam recimo, kako definirati vplive v glasbi skupine The Pet Shop Boys, pa študije o skupini Cure in njeni umeščenosti v prostor in čas. Pomembnost knjige je v finesah sodb. Bracewellova pisava je taktna, bistra in prodorno učena. Ali povedano drugače, Bracewell ve, »kje so zakopana trupla na vrtu postpunkovske Anglije.«

Knjiga England is Mine je knjiga esejev o glasbi, književnosti in svobodi, predvsem pa knjiga o angleški identiteti in kulturi. Eleganten in duhovit slog ter drzna domišljija nas nenehno soočata s podobo kulture, ki tu pa tam danes že izginja.

Kdor hoče pisati privlačno, sicer lahko navidez začne iz nič, a ga bo kmalu pogoltnila past vedno enega in istega. Kdor pa se zaveda, da ni mogoče pisati mimo velikih piscev dobe, ampak le skozi njih, se bo s tem avtomatično osvobodil slehernega strahu pred vplivom, kakor to imenuje Harold Bloom. Esej, dojet kot »gola individualna skušnja«. Esej, pisan z imaginacijskim briom in spoznavno močjo obenem. Esej kot skrajnostna točka književnosti, v katerem je meja »čistih oblik« premaknjena zaradi antropološke skušnje prodora diskurzivnih struktur v estetske.

Včasih, ko berem, predvsem pa takrat, ko skušam prebrano s kritično refleksijo zliti na papir, se ulovim v mislih, da je moje navdušenje nad pisci, kot je Bracewell, izjemno. In recenzija takšne knjige ne more biti drugačna. Izjemen je namreč miselni pretok glasbe, kulture, književnosti in zgodovine, ki ujet v eseje slika avtorjeve misli. Saj veste, esej, ki daje prav toliko substance osebnemu vtisu kot filozofski kategoriji. Esej kot senzibilni komentar dogodka. Sama v domačih medijih zelo pogrešam takšno pisavo, ki je močno razširjena na vzhodu in na zahodu. Lucidnost podobne pisave sem nekoč pri nas zasledila v esejih Aleša Debeljaka, predvsem tistih, v katerih se je dotikal popularne kulture skozi lastna doživljanja.

England is Mine je čudovito intrigantna knjiga, prepolna primerov in razumevanja, pisana z navdušenjem (mimogrede, naslov knjige je Morriseyev verz iz pesmi Still Ill s prvega albuma skupine The Smiths). Avtor nam razgali intelektualno in literarno živahnost, ko recimo povzema vpliv Elvisa v petdesetih letih, sklene pa, da v dolgočasni, bedni Angliji »pop štrli ven kot boleč palec, ki ga lahko sesamo.« Beremo lahko navdihujočo analizo modsov, še posebej pa blesti v inteligentnem in simpatičnem pogledu na angleško predmestje. Najboljši je, ko impresivno nastopa z intelektualnimi prijemi in se igra z idejami. Skače skozi stoletje novel, poezije, filma, umetnosti in popa, opisujoč načine, v katerih nezadovoljneži artikulirajo lastno grenkobo, komičnost in sentimentalen pogled na Anglijo. Bracewell se je oprtal z bistrimi dokazi in s čudovito napisanimi mnenji angleške pop psihe. Njegova ambiciozna študija določa rodovnik elementov subverzije in prilagoditve, ki so bili znaki kakovosti in pristnosti angleške popularne glasbe.

England is Mine močno spominja na zadnje slavno mnenje Shawa: ni samo skupen jezik tisto, kar deli Britanijo in ZDA, temveč njuna popolnoma kontrastna sezibilnost. To nam dokazuje tudi ta odličen kulturološki komentar: le kje dobiš boljše mesto raziskovanja razlik, kot je na polju popularne godbe?

Varja Velikonja