Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

William Eric Perkins (ur.)

DROPPIN' SCIENCE: Critical Essays on Rap Music and Hip Hop Culture

Temple University Press, Philadelphia 1996; 276 str.

Naj se to pot "branje" prične z osebno slušateljsko skušnjo. V špilavcu se suka čezvse posrečena in mikavna godba, ki prihaja iz maputskega studia v Mozambiku. V bendu Mabulu pevske moči združujeta veteran lokalnega urbanega sloga marabenta, Lisboa Matavel, in mladi predstavnik rapovske srenje mozambiške prestolnice Maputo, Chiquito, ki nadvse izborno brblja, naklada in gestično pregiba besede v lokalni portugalščini. Nekako mu uspeva spajati rapovske vzorce, poudarjene melodije in naglase v slogu ragga in, upamo pristaviti, lokalne različice pete besede. Rap in hip hop kot globalni kulturni obliki in kot glasbeni slog doživljata svoje vsakdanje predelave z različnimi pomeni, ki jim jih pripisujejo v različnih kotih sveta. Ključno vprašanje je, ali bo tem zbirkam modelov, ki klepetavo godbujejo doma, zares uspelo občevati brez posredstva glasbenoindustrijske metropole rapa in hiphopovske kulture, ki prek medijskih agentur moči, kapitala in nadzora neprestano vzdržuje videz, da brez trde reference na izvorno poulično mladinsko kulturo severnoameriških mest ne bo šlo. Naša teza je, da bo sicer težko, da pa se že dogaja in da rapovsko svetovno omrežje, lokalne in regionalne povezave že tečejo in da je "periferija" (vključujoč njene obronke v ZDA) že osrednja, inovativnejša, celo bolj solidarnostna, neposredno politična. Tudi zato, ker na podlagi svoje verzije osmišljanja rapovske zgodovine goji godbene, socialne vezi in omrežja, ki grejo mimo dominantnih, "emtevejevskih". Ker takšne za godbe senzibilne čuječnosti v teh krajih med javnimi posredovalci rapa ni zaslediti, morda več med lokalnimi praktiki, ki se imajo ob danih zametkih - predvsem jezičnih inovacijah v slovenščini, četudi je slengovska - šele zares izkazati, je torej vabilo k branju pričujočega zbornika na mestu. Kaj pomagajo vse hip hop galerije, yoyoji, rhyme kickingi, škandalozna rubrika pop kultura časniku z visoko naklado, skratka širna pokritost, če ti javni posredniki in okuševalci muzičnega blebeta in studijsko-ploščne obdelave "ritmičnega občutja" (tako prevajamo rhytmic feel) - didžeji, žurnalisti, fspnjevci, radijski egotripači, videospotničarji - verno reproducirajo ideologijo ob konkretnem zvenenju, ki jim jo servira transnacionalna kulturna industrija zabave, mode, oblačilnih fetišev, mimobežnosti. Naj torej ne izgovarjajo, naj se vednostno ne potrjujejo z znamenitim rekom Chucka D-ja in javnosovražne bande Don't believe the hype! Če je že postal obmizna žurnalistična puhlica, ne pomeni, da ga ne bi še naprej jemali resno, upoštevali kraja in časa izjavljanja in iz njega potegnili kak poduk.

Fraza droppin' science, dovolj razkošna v svoji polisemiji v točno določenem kulturnem prostoru, namiguje, da zbornik kritičnih esejev ostaja na tleh ZDA in s podnaslovom nakazuje, da tisti miselni, ideološki podton, ki je na delu med raperji, namreč zbrkljana metafizična ideologija z numerologijo, astrologijo, afrocentričnimi iluzijami, ki obenem slavi poulično "realno življenjsko izkušnjo" proti nedostopnim šolam, kolidžem in univerzam za večino raperjev iz črnske, portoriške, "hispanske" mladeži, hkrati vrti rapovski svet in ga postavlja pred nerazrešljive kolobocije.

O hiphopovski kulturi in rapu so na veliko pisali predvsem v najbolj razširjenem žurnalističnem slogu, ki se posveča "žanrskim genealogijam" ali posameznim ustvarjalcem, založbam in močni industriji. Danes je na knjižnem tržišču, takole po bežnem pregledu, okrog 60 del, ki se jima posvečajo. Le malokateri pa seže onkraj običajnih glasbenobesedilnih tračev in utrjevanja klišejev. Če je za osvetljevanje "geneze" še vedno najbolj priročna in temeljita Rap Attack Angleža Davida Toopa (prvič izšla leta 1990, zunaj pa je že tretja, dopolnjena izdaja), sta za prvi "akademski preboj" v ZDA zaslužna Tricia Rose s knjigo Black Noise (1994; pred tremi leti ocenjena v Muski) ter ugledni preučevalec afroameriške literature in območij ustnosti v črnski kulturi Houston Baker. Za mondializirane, mednarodne razsežnosti in posebnosti lokalnih hiphopovskih scen velja pod drobnogled vzeti knjigo Tonyja Mitchella Popular Music and Local Identity: Rock, Pop and Rap in Europe and Oceania (1996). Perkinsov zbornik člankov, odlomkov poglavij se hip hopa loteva z različnih očišč in slušišč. Del je povsem genealoški, "zgodovinski" in izvrstno osvetljuje socialni kontekst, v katerem se je hip hop porajal, drugi pa je analitičen in obravnava različne probleme, izključujočnost in prepletanje posameznih slogovnih tipov, posameznih elementov znotraj hiphopovske kulture; cepi jih na problem rase, socialnih razredov, spolov, telesa, politike nadzorovanja. Po branju besedil, med njimi velja omeniti dve obdelavi portoriškega oz. hispanskega doneska ob sočasnem "počrnenju" sloga, je izid nekako negotov, dojamemo pa, da so rapovski "viri" še bolj heterogeni, kakor smo verjeli do sedaj. Tako je, denimo, v message alipolitičnem rapu odločilno vlogo odigrala latentna ideologija islamskega nacionalizma "5-odstotnikov" (Eric B. in Rakim, Poor Righteous Terachers), kar zgodovinsko v najbolj "novem" besedilu, ki je prava analiza ideologij, osvetljuje Ernest Allen Jr., ko "elitnosti" sopostavlja dve drugi struji, kulturno-politični nacionalizem (Public Enemy, Boogie Down Productions) in message rap oz. način izražanja v gangsterskem rapu (NWA, Schooly D, Ice Cube). Besedila feministk obdelujejo močno izražene seksizme fantov ter različne strategije in odgovore raperk nanje, javno nemoč črnskih ženskih združenj ob izbruhih šovinizma in zlorabah deklet v hip hop kulturi in ob blokadi, ki so jo doživela ob soočenju z belskim feminizmom, ko sta v nasprotju dve "identitetni politiki", ženska in črnska ob javni kriminalizaciji hip hopa. Prava poživitev pa sta dve besedili o plesu na rapovskih žurih in zgodovinska "afrikanistična" analiza telesne gestike skoz godbe, ki jo podaja Robert Farris Thompson. Že v uvodu naglaša, da hip hopa ne moremo zvesti na "monolitno črnsko kulturo", in opozarja na pet različnih "kultur", ki so črpale iz "afriške dediščine" na ameriških tleh, natančneje v newyorškem Bronxu: anglofonski potomci z Barbadosa (denimo, mati in sestri Afrika Bambaataa so s tega karibskega otoka; ravno tako družina Grandmasterja Flasha); črnski Jamajčani, ki so živeli v Bronxu (kajpak DJ Kool Herc); močna kubanska skupnost, ki je k zgodnjim improvizacijam v breakdanceu pridala ritme na kongih; vplivna portoriška diaspora (zgodaj so prevzeli afroameriški poulični ples in ga dopolnjevali, bili so izvrstni risarji grafitov) in severnoameriški črnci. Manjka še mainstreamovska (belska) kultura s subkulturnimi odvodi in vprašanje, kako je najedla, preoblikovala hip hop kulturo in se zažrla vanjo. Dovolj gradiva, nekaj podkrepljenih argumentov in mistifikacij stalnic pri obravnavi najbolj vitalne globalne kulturne forme v osemdesetih in na začetku devetdesetih let minulega stoletja, da "raztrosimo znanost" in zminglamo poulično invencijo z oddaljenim analitičnim pogledom.

Ičo Vidmar