Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

LOU BENNETT

Pentacostal Feeling

Emarcy/Universal/Multimedia, 2001

HENRI CROLLA and CO

Notre ami Django

Emarcy/Universal/Multimedia, 2001

DJANGO REINHARDT

Swing 48

Emarcy/Universal/Multimedia, 2001

Pravijo, da ima zveza besed Pariz in jazz čarobni prodajni učinek, in tega gotovo ni težko razumeti. Francozi so nadpovprečni ljubitelji jazza, Pariz pa ima seveda vsaj kakšnih sedemdeset let staro jazzovsko tradicijo, kar ga postavlja v položaj za jazz najpomembnejšega neameriškega mesta, v katerem je nastopala (ali celo živela) cela plejada najbolj slovitih jazzovskih imen od Colemana Hawkinsa do Milesa Davisa, da ne omenjamo najbolj znanih evropskih jazzistov.

»Jazz in Paris« je torej posrečeno ime za serijo enainsedemdesetih plošč, ki v lepo oblikovanih »digipakih« z značilnimi pariškimi motivi in kratko spremno besedo ter osnovnimi podatki o zasedbah in datumih snemanj prinaša natančno to, kar obeta naslov; med njimi je gotovo nekaj takih, ki bi jih moral imeti vsak ljubitelj jazzovske godbe. Na primer Davisovo glasbo za film L'Ascenseur pour l'echafaud (Dvigalo za morišče) Louisa Malla, pa morda tudi kakšno izmed navedene trojice.

Lou Bennett ali Jean-Louis Benoît je organist z Martinika; sredi šestdesetih let je bil prava atrakcija pariškega kluba Blue Note, v katerem je za nekaj časa zamenjal znamenitega pianista Buda Powella. Spremljevalna zasedba je skoraj zvezdniška: kitarist René Thomas, bobnar Kenny Clarke in med drugim tudi trobentač Donald Byrd. Glasba je značilno grandiozno zveneč orgelski jazz brez posebnih inovacij, vendar zaigran z izjemnim žarom in nalezljivim swingom.

Zanimivejša je plošča italijanskega kitarista Henrija Crolla, sicer velikega prijatelja legendarnega Djanga Reinhardta. Crolla je bil po smrti romskega virtuoza prisiljen 'prevzeti' njegovo mesto, čeprav je med njima pravzaprav veliko stilističnih razlik; ker pa je bil izvrsten kitarist, je stvar bolj ali manj delovala, kot je mogoče slišati na plošči Notre ami Django, na kateri ga spremljajo kar Djangovi nekdanji sodelavci, med drugim tedaj še mladostni violinist Stephan Grapelli. Da je znal biti Crolla tudi drugačen, pričajo sklepni štirje posnetki jazzovskih standardov, ki jih je izvrstno aranžiral pianist Martial Solal. Notre ami Django je torej odlična plošča jazza iz sredine petdesetih let, ki tudi mlajšim ljubiteljem jazza predstavlja manj znanega virtuoza na šestih strunah.

Najboljša od vseh je seveda Reinhardtova plošča Swing 48, ki pa prinaša izbor posnetkov iz leta 1947. Čeprav velja, da je Django ustvarjalni vrhunec dosegel desetletje pred tem, je plošči Swing 48 v poplavi slabih kompilacij težko karkoli očitati. Glasba je duhovita, tekoča in dobro premišljena, obenem pa ravno dovolj groba, da ostaja zanimiva. Najbrž skoraj ni treba dodajati, da je tudi virtuozno zaigrana. Če pogosto slišite ime Djanga Reihardta, pa vam ni čisto jasno, zakaj naj bi bil tak »frajer«, lahko začnete kar tukaj ali morda pri plošči Swing 39 iz iste serije.

Jure Potokar