Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Katarina Višnar

JŰRGEN DE BLONDE

Hidden Rabbit

Tomlab, 2000

Ustvarjanje dobre pop glasbe je resen izziv. Sploh pa, ko vidiš, da ima množično uveljavljena pop glasba težave s samimi pesmimi. Četudi se morda sliši neumno, se zdi, da današnje dni pop glasba sploh ne more uresničiti enega svojih osnovnih postulatov: dobre in spomina vredne melodije, ki te zlahka okuži in ne spusti iz rok. Zato je prav prijetno videti in slišati zvočne rezultate, ko se glasbeniki sicer precej drugačnega izvora preizkusijo tudi v žanru popa.

Enega takih poskusov je izpeljal tudi Jürgen de Blonde. Odločil se je, da bo s svojim značilnim zvočnim orodjem, ki ga povečini predstavljajo sofisticirani elektronski zvoki in zvokci, naredil pop album. Vajen obrtnih prijemov tipa »click and cut«, je de Blonde vizijo pop glasbe zlahka oblikoval po načelu sestavljanja in lepljenja raznobarvnih drobcev v končno sliko. Na začetku je vzorec zelo kratke glasbene fraze, ki bi bila zlahka del skladbe resne glasbe. Nanj se čez čas prilepi vzorec zopet kratke fraze petja nekega – morebiti otroškega – zbora. V drugi skladbi se zvočna knjižnica razširi še na električno kitaro in de Blondovo petje, v četrtem komadu se poigra s progresivno rockovskimi melodičnimi prijemi. Eden najbolj izstopajočih komadov, How alien abduction eventually leads to misconceived James Deans, je lahko odgovor na britanski indie pop in celo Krautrock, Order now! pa na začetku zveni kot Eurythmics v starih časih. Komad, posvečen nikomur drugemu kot Britney Spears, pa povzema nekaj bigbeatovskih prijemov. Sinking: Loveboat je ganljivo lep in v istem duhu iskanja toplih melodij se album tudi izteče.

Skratka: vse skupaj je prava mineštra godbenih vplivov, segajočih vsaj čez 30 let zgodovine zahodnoevropske popularne glasbe. Če česa tukaj ni, potem ni osladnosti. Ali: verjetno je prav kolažiranje odpravilo nevarnost, da bi karkoli na tem ploščku zvenelo patetično, ne glede na dejstvo, da je de Blonde namerno iskal lepe, čim lepše melodije.

Zanimivo se mi zdi, da se je De Blonde zelo približal zvočnemu izročilu, kakršnega dandanašnji proizvajajo nekateri izmed postrockerjev. Nič čudnega, da se je zato zlahka udomačil pri Tomlabu, založbi, kjer je elektronika zakon, izhodišče, hkrati pa Tomlabovci brez sramu koketirajo z občutji in zvočnimi krajinami, značilnimi za post rock.

De Blonde je bolj znan in cenjen kot ključna oseba elektronskega spalničnega projekta KOEHN, ki je dosedaj objavil dve plošči pri belgijski založbi KRAAK. Skritega zajca je snemal po koščkih, vse doma, to je seveda slišati v zvoku, ki je po svoje zelo intimističen. Hidden Rabbit je skratka samozavesten avtorski odgovor na vprašanje, kakšna naj bo dobra pop glasba.

Katarina Višnar