BONGA

Mulemba Xangola

Lusafrica, 2000

V zadnjih letih so tudi v teh krajih vedno pogostejša srečanja z navidez dolgo skrito in odrinjeno lepotico - godbo lusofonske Afrike. Torej z godbo tistih predelov Črne celine, ki so jim po spletu zgodovinskih okoliščin nekaj časa vladali Portugalci, ki so za seboj navkljub vsemu le pustili tudi predelave vredno kulturno izročilo. Med temi srečanji spoznavamo tudi drobce glasbenega dogajanja v Angoli. A šele konec devetdesetih let smo spoznali tudi dva pomembnejša pevca iz te dežele: Bongo in Waldemarja Bastosa. Žal pa je bilo zares aktualno le srečanje z Bastosom. Vsa druga srečanja so bila bolj ali manj historična, z zbirkami posnetkov iz različnih obdobij angolske popularne glasbe. Tako je bilo tudi z našim spoznavanjem dela legendarnega Bonge, zato je album Mulemba Xangola v resnici naše prvo srečanje z njegovim sedanjim delom.

Pevec Bonga Keunza - v portugalskem poimenovanju Bonga Barcelo de Carvalho - je glasbeno kariero večinoma ustvaril v tujini, predvsem v eksilu na Portugalskem. Tam je v zadnjih nekaj letih nastajal tudi album Mulemba Xangola. Kot pri večini razkrivanj afriških lusofonskih glasbenih skrivnosti ter pri mednarodnem uveljavljanju njihovih ustvarjalcev ima tudi za ta album vse zasluge francosko-portugalska naveza založbe Lusafrica. Album z letnico izdaje 2000 vsebuje 13 avtorskih pesmi. Vsa besedila zanje je napisal sam Bonga, prav tako je vse razen dveh tudi sam uglasbil. Besedila so objavljena v spremni knjižici, vendar samo v originalnem jeziku. Žal pa knjižica praktično ne vsebuje ničesar razen omenjenih besedil pesmi ter oznake avtorstva. No, našteta je zasedba, ki je številčna ter instrumentalno značilna in močna, v naslovni skladbi Mulemba Xangola, ki je nesporen hit tega albuma, pa je še okrepljena z dodatnimi pevkami. Ob tem, komu se Bonga zahvaljuje za pomoč in razumevanje ob nastajanju albuma, pa lahko razberemo le še, da so ga snemali v enem izmed francoskih studiev in dokončali v nekem lizbonskem. Kdaj, lahko samo domnevamo, je pa dovolj kazalcev za to, da se je vse skupaj dogajalo v letu 1999. Drugače pa lahko ob poslušanju ugotovimo, da ostaja Bongovo glasbeno delo prepoznavno in da se njegov glasbeni pristop vse od sredine sedemdesetih let ni bistveno spremenil. Vse pesmi so zapete v značilnem »lamento« stilu, v njih pa dominira Bongov globok, poln in zelo čustven glas, podprt s spremljavo akustičnih glasbil, predvsem strunskih in tolkal, ki se jim občasno pridružita flavta in saksofon, končno zvočno podobo pesmi pa obogatijo spremljevalni pevci in pevke. Značilno otožen pesemski niz se zaokroži tam nekje po petinštiridesetih minutah ter zapusti vtis, ki bo za marsikaterega poslušalca, ki mu je blizu tovrstna ponudba, prav tako čaroben, kot so zvoki kakšne Cesarie Evore.

Zoran Pistotnik