BREAKESTRA

The Live Mix part 2

Stones Throw, 2000

M-Boogie

Laid In Full, Chapter 2

Ill Boogie, 2001

Tokrat jemljemo v precep dva ploščka, za katera mi še ni čisto jasno, ali imata več stičnih ali ločitvenih točk. Oba sta nastala v divji coni – Bay Area je že nekaj časa gojilnica hudih underground hiphopov –, oba se razvijata v seriji in oba sta nesramno dobra. Razlike: M-Boogie je didžej in producent, Breakestra pa devetčlanski band; prvi je največ v studiu, drugi so večinoma na odru ... kakorkoli, sledi še nekaj dodatnih informacij, nato pa presodite sami ...

Breakestra je zloženka – razširjen pomen bi lahko bil orkester, ki igra breakbeate. To je do neke mere res. Bas, čelo, orgle, kitare, bobni, trombon, trobenta, saksofoni, flavta, tolkala in seveda vokali. In pobje jo zarežejo hudo prepričljivo. Preigravajo kose, ki so jih navdihnile funkovske, soulovske, arenbijevske in hiphopovske klasike, vse to pa počnejo – tu je twist – v maniri didžejanja. Se pravi, da igrajo kose komadov, ki se med seboj prelivajo: 20 sekund enega, pol minute drugega, 15 sekund tretjega, 3 minute četrtega in tako naprej, do šest- in sedemminutnih seans. Si predstavljate: kot da ste v klubu in poslušate hudo dobrega didžeja, ki genialno miksa muzike, samo da je namesto obojega – plošč in džokeja – na odru devetčlanski band. Revolucija, popoln preobrat in genialen »twist« v didžejski kulturi: namesto da džokej rola bende, band imitira džokeja. Hudddoooo!!! and priporočljivo za stare funkovske frike, hiphopovske odprtoglavce in zagovornike živega prešvicanega in žmohtnega špilanja.

Za druge pa M-Boogie, mastermind za reglerji mešalne mize, ki ostaja zvest svojemu »under« rodu in značaju ter skrbi za dober produkcijski antipod mainstreamovske kalifornijske polirane »špure«. Z naborom mojstrov ceremonij (večinoma neznanih ali malo znanih) iz vseh ameriških vetrov je že v drugo naredil transobalno kompilacijo, ki ne bo našla poti na radijske valove, bo pa zato dolgo ostala v uličnih glasbenih izdelkih – walk and discmanih. Laid In Full Chapter 2 ne prinaša nobene revolucije (čeprav je večino scratchev prispeval DJ Revolution), zato pa je še en vzorčni model, kako producent zida prepoznavno producentsko podobo, obenem pa se zaveda, da je brez mojstra ceremonij njegova podlaga precej amorfno tkivo, zato vsakemu pusti do besede in njegovega glasu ne povozi s svojimi bravurami – stvar medsebojnega spoštovanja, pač.

He, sklep je tak: naslednji »trip« v Ameriko bo sestavljen vsaj iz dveh lokacij. Druga je New York, prva pa – jasno – Bay Area!

Napo.lee.tano