Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Danijel Mežan

CANNIBAL OX

Cold Vein

Def Jux, 2001

Vsi najbrž vemo, kakšne neustvarjalne in po vseh šivih razpadajoče melodije zadnje čase ponujajo danes že legendarni paranoiki Wu-Tang Clan. Pravzaprav zadnje zares veliko dejanje v zgodovini hip hop kulture, ki verbalne in zvočne inovacije ne bi mogla prikriti niti, če bi povsem oglušel in oslepel. Ha. Jaz na srečo nimam težav z orientacijo, njim pa sta v vseh teh letih povsem pošla dih in neposredna energija, ki je tako kraljevala po newyorških ulicah. A nič ne de, saj so miti tu zato, da se rušijo, mlade sile pa tavajo z namenom, da postavijo prečiščene mejnike, razorožijo tradicijo in postavijo nova pravila podzemne igre. Cannibal Ox so najbrž dandanes najlepši primer tistega, kar skriva bližnja revolucionarna prihodnost in bržkone še več kot prepotrebna nadgradnja že zastavljenega. Če sem malce heretičen - Cannibal Ox gredo tja, kamor niti Wu-Tang ne bi stopili. A vem, da boste porekli: Ha, na koga pa dandanes Wu-Tang niso vplivali. Prav. A ko boste slišali psihedelični zvočni val prvenca The Cold Vain, bo resnica bržkone razkrita in potencirana na kvadrat. Cannibal Ox namreč paranoji in nevrozi teorij zarot, ki so jih Wu-Tangovci nekoč tako malikovali, dodajo prepotreben predznak kritične znanosti, ki povsem samosvoje meša kruto realnost mrtvega in hladnega informacijskega »overloada« v podobi megapolisa z abstraktno in odtujeno znanstveno fantastično zgodbo. Tokrat namreč hip hop zasije v vsej veličini, saj po dolgem času ne »izpisuje drog, pičk, dragih avtomobilov, kičastega nakita in gore denarja«, temveč razpravlja o tistem, kar je del vsakdana, izhaja iz izkušenj ter »pobira« karakterje iz futurističnih filmov in stripov tipa X-Men. Pa naj bo to v slogu Vodula Megala, ki »jama« rime po skupinah v »šusu« in zajame širok spekter raznoterega znanja, ali pač druge polovice, po imenu Vast Aire, ki ne prehiteva z besedičenjem, ampak pusti dovolj prostora, da lahko dojamemo sporočila, prepolna ironije. Dva različna pristopa, ki z ostrim in trdim robom secirata vojno besed, militantnih metafor in nočnih mor Harlema.

A zgodnji Wu-Tang so lahko le ena oporna točka. Cannibal Ox namreč za produkcijske namene uporabita kultnega El-P-ja, trenutno najbrž najbolj zaposlenega umetnika iz brooklynskih jarkov in tretjino na žalost že razpadlega kulta Company Flow. Tistih, ki so pred kratkim končali sodelovanje zaradi ustvarjalnih »egotripaških« nesoglasij o konceptu in zvoku. Tistih, ki so sredi devetdesetih let pretresli lokalno sceno in postavili kriterije, ki so najbrž še bliže kreativnemu duhu Cannibal Ox. The Cold Vein namreč prinaša podobno atmosfero in zvočne obrate kot kultna plošča The Funcrusher Plus, pravzaprav edino zares prelomno dejanje v zgodovini Company Flow. In nenazadnje so Cannibal Ox tudi ena glavnih skupin založbe El-P-ja, Def Jux; odkril jih je že leta 1998, šele letos pa se je po nekaj singlih odločil tudi za veliki korak in pristavil produkcijsko znanje pri virtuoznosti in začaranosti zvočnih podlag, ki krasijo ploščo Cold Vein. Prav agresivni zvočni udar, ki nenehno menja tempo, nikoli pa ne izgubi prepotrebne napetosti, je tisto, kar verbalni delikt poveže v celovito delo. El-P v nekem trenutku v valu navdušenja izreče celo: »Tole bi moral biti moj album.« Brez zavisti in ideologije »money-making-Manhattan«. Raje udari z napetimi ritmi, ki se izgubljajo v zvočnih zankah, zapelje z omamo analognih sintetizatorjev ter naloži še semple starih video igric, ki se kar spontano spojijo z elektroindustrijskim ambientom. Slikanje zvočnih pokrajin je pač tista zmožnost, ki je nimajo vsi, mar ne. In bržkone je to eden tistih receptov, ki me z značilno »drogiranostjo«, ki se je ne bi sramovali niti Anti-Pop Consortium, toliko časa »obremenjuje«, da popolna razorožitev pride zelo kmalu.

Danijel Mežan