DR. EUGENE CHADBOURNE

I Talked To Death In Stereo

Leo Records, 2000

Tale album je eden izmed številnih, ki jih je v zadnjih nekaj letih podpisal kontroverzni in nam dobro znani ameriški multiinstrumentalist - predvsem kitarist, skladatelj in eksperimentator - ter lucidni predelovalec tujega zvočnega gradiva, še posebej jazzovske tradicije, countryja in bluegrassa ter popevk, Dr. Eugene Chadbourne. Pravim, da nam je dobro znan, saj njegovo zabavno in obilno glasbeno kariero spremljamo že vse od njenih začetkov tam v poznih sedemdesetih letih 20. stoletja. In vendar je to »dobro poznavanje« Chadbournovega dela relativno, saj je njegova diskografija tako obsežna, da je praktično neobvladljiva. Ob tem, da je v nekem obdobju ustvarjanja izdajal v samozaložbi ter izdal obilico kasetnih albumov ter da se zdaj k temu spet vrača ob lahki obvladljivosti ustvarjalnih in produkcijskih postopkov, ki jih ponuja sodobna tehnologija, seveda z izdelki v novih digitalnih formatih, je vmes izdajal pri številnih obskurnih in tudi kar najuglednejših ameriških, evropskih in japonskih založbah. In če že iščemo dodatno oporno točko, kako katero izmed njegovih del posebej pohvaliti, potem jo najdemo prav na tem albumu. Poleg naslova, vsebine knjižice, likovne opreme in seznama številnih sodelujočih pri izvedbi posameznih skladb ter seveda same glasbe ga odlikujeta vsaj še dve zanimivosti. Prva je povezana s Slovenijo. Nastanek skladbe Don't Happy, Be Worry, ki jo vsebuje, je povzročila izkušnja Eugenovega klatenja po Sloveniji in hrvaški Istri med koncertno-turističnim bivanjem v Kopru ter druženjem z Markom Brecljem, »odličnim pevcem in piscem pesmi, velikanom v svetu slovenskega glasbenega podzemlja vse od šestdesetih let«, kot ga je opisal avtor v spremni besedi. Pesem je Breclju seveda posvečena in poleg naslovne I Talked to Death in Stereo spada v tisto polovico zvočnega gradiva na tem albumu, ki je Eugenovo avtorsko delo. V preostanku ga namreč zapolnjujejo odlične priredbe jazzovske klasike, to seveda tudi ni njegova nova, nam neznana dejavnost. In prav njihova izvedba je druga značilnost, po kateri velja ta album izpostaviti med tistimi, ki jih je sicer objavil v zadnjih treh letih. Skladbe, ki jih vsebuje, so bile posnete med oktobrom 1997 in majem 1999. Samo dvakrat dve sta med njimi, ki si delita kraj nastanka in ekipo, ki jih je izvedla, saj je vsaka pravi mali avtonomni projekt. Za ilustracijo naj omenim samo naslovno I Talked to Death in Stereo in pa tisto prav tako značilnega naslova Don't Happy, Be Worry. Prva je nastala novembra 1998 v Chicagu ob sodelovanju štirih manj znanih glasbenikov; uporabljeni pa so bili bobni, dve električni kitari, električna viola, violina, čelo, mandolina, klarinet, altovski saksofon in še nekaj drugih zvočil. Drugo je Eugene izvedel povsem sam pri sebi doma v Greensboroju v Severni Karolini, uporabil pa je klavir, bobne in magnetofonske trakove, to je že posnete materiale; pri snemanju mu je pomagal le družinski prijatelj. Med priredbami jazzovske klasike izstopata skladbi Alberta Aylerja, Prophecy in Change has come. Ta legendarni prvak med inovatorji je sploh priljubljen Chadbournov glasbenik in priredbe njegovih skladb so sestavni del Chadbournovega repertoarja že, odkar se ukvarja z glasbo. Tako je denimo že v zgodnjih letih kariere v duetu s saksofonistom Frankom Lowom posnel ploščo, ki je bila skoraj v celoti posvečena Aylerjevi zapuščini. Tokratni priredbi pa sta nastali oktobra 1997 v nekem mestu v Michiganu, ZDA, Eugene je igral dobro, pri izvedbi pa so pomagali kitarist, klarinetist ter oboistka. Podobno se nizajo tudi drugi Chadbournovi prispevki na tem albumu, s katerim potrjuje nespornost že davno priznanega mu posebnega položaja na planetarnem prizorišču najbolj kontroverznih glasbenih praks.

Zoran Pistotnik