EUGENE CHADBOURNE and HAN BENNINK

21 Years Later (Train Kept a rollin')

Leo Records, 2001

Stari prdci včasih prav zatohlo smrdijo in se lenobno vlečejo tja v en dan. Če se ti prdci začnejo še bratiti, postanejo prav postani in neprebavljivi. To se zrcali v glasbi, v polju ljudskega mainstreama, kjer beseda revival prej pomeni popljuvanko kot hvalevredno, častitljivo stvaritev, ki bi burila duha in ušesa. In če sedaj zaorjemo še v jazzovski mainstream, si lahko mirne duše sposodimo miselno iskrico, ki pravi, da je jazz izumirajoči, upehani metuzalem, ki razpada v trmasti in podli tržni strategiji utapljanja v lastni stoletni tradiciji. Po pravici povedano jazz, okleščen le na interpretativno sfero, virtuozno rokodelstvo, prav sovražim, ob izrazu standard v novi izvedbi pa me požene na stranišče. Še toliko bolj, če se skuša ta virus vriniti v meni dražje raziskujoče in drzne vode svobodnih improviziranih godb, ki se vsaj navidezno izogibajo tržnim zakonom podajanja podobe nad vsebino, le da bankovci šelestijo.

Album 21 Years Later je album interpretacij, svojevrstnega podajanja raznorodnih godb v izvedbi dveh starih prdcev, odbitežev, album razvlečenih improvizacij tolkalca Hana Benninka in strunarja ter vokalista dr. Chadbourna, ki vključuje tudi sekcijo konkretnih, v obliko vklenjenih skladb. Daljši in krajši izbruhi brez predpisanih vsebin in oblik, se pravi spontano skladanje, improvizacija, rabijo kot mašilo, vpeljava v konkreten žanr, po drugi strani pa so hkrati najzanimivejši del plošče, srčika ustvarjalne žilice, ki brati in predstavlja oba izvajalca. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je: »Zakaj, za vraga, plošča, ki vsebuje delček vsega prej omenjenega, ni končala v mojem stranišču in zakaj stara prdca nista zatohla in plesniva?« Pravzaprav, kako si lahko maestra Bennink in Chadbourne dovolita tak podvig in jo odneseta s pokončno glavo na ramenih?

Najprej predvsem zato, ker sta oba gospoda častitljiva predstavnika, zagovornika ustvarjalnosti nad vpadljivostjo, s tem pa že štiri desetletja obsojena na obrobje. Vendar še vedno grizeta, prevračata in raziskujeta godbe, vsak po svoji poti, obe poti pa se občasno združita v vedno svež in vznemirljiv končni izraz, preplet dveh estetik, prve dolžnice jazzu in druge, ki je zadolžena pri koreninastem ameriškem countryju. Se pravi pri dveh strogih tradicijah ameriških bradatih godb, ki ne trpita odpadništva, kar seveda terja pogum in drznost. Drznosti na plošči 21 Years Later ne primanjkuje: v parafrazah jazzovskih standardov, celuloidnih in odrskih šlagerjev, kot je I've got a crush on You bratov Gershwin, ali v boperski Miss Ann, kjer se Bennink po svoje klanja pokojnemu mojstru Ericu Dolphyju za prežete ustvarjalne urice v njegovih poslednjih dnevih, dr. Eugene pa vsem dvomljivcem demonstrira svoje rokohitrstvo z občutkom za variacije in melodijo.

Drugi razlog je ironična avtorefleksija, distanca Benninka in Chadbourna do lastnega početja. Čeprav sta v dolgoletnem garaškem muziciranju ustvarila lastno poetiko, značilen izraz, ki zna včasih tudi zatežiti, pa ga vedno osvežujeta z žaltavo zafrkancijo, delux duhovitostjo, ki jo vključujeta v improvizacijo, v skladanje in reinterpretacijo glasbenih žanrov, navdušujoče tudi v strogo polje sodobne klasike. Element absurdnega humorja tokrat ni tako nazoren in neposreden, temveč se zrcali izven verbalnega, v spontani zvočni interakciji, dialogu obeh glasbenikov, ki ne izbirata sredstev. Chadbourne se poigrava z električno in akustično kitaro, s petstrunskim banjem, z vokali in s pregovornimi električnimi grabljami, ki jih še posebej pozdravljam. Bennink se nasprotno drži zvočnega asketizma in uporablja le navaden bobnarski komplet; to je malce presenetljivo za človeka, ki je ob drugem srečanju obeh gospodov (plošča duetov Boogie with the Hook iz devetdesetih let) Chadbourna spremljal v tolkalski govorici škatle za pico. Improvizacije so odštevanka letnic, ki zajame število osem, ključen element plošče pa je prav njihov prehod v konkreten žanrski idiom. Ti prehodi so iskrivi, duhoviti in neposiljeni, kljub občasni nelogičnosti ali odbitosti.

Tretji argument leži ravno v tem elementu, ki ponazarja širino in odprtost obeh - ter kako zlahka zajameta glasbeno formo, ne glede na to, od kod izvira. Skupaj nas prebrisano vodita od improvizacij, ki se slišijo kot uglaševanje instrumentov, drznih, bravuroznih zvočnih »akcionerjev«, hrupnih kitarskih distorzij in naprej v jazzovsko popevko, drveči rock'n'roll v naslovni Train Kept a Rollin, folklorne priredbe Nashvilla, hrumenje električnih grabelj, užitkarski bop do sklepne vroče melanholije Antonija Carlosa Jobima v skladbi Corcovado.

Podnaslov plošče je Train Kept a Rollin, drveča, sopihajoča lokomotiva, ki poganja sodelovanje Chadbourna in Benninka že enaindvajset let, od posnetkov za ploščo Jazz Bunker dalje. Delček te vožnje, posnet na koncertu v Atlanti lanskega septembra, je, upajmo, le postaja v nadaljevanju te stare lokomotive z okusnimi izpuhi starih prdcev.

LukaZ