Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Katarina Višnar

THE CLIENTELE

Suburban Light

Pointy Records, 2000

The Clientele so v štirih letih izdajali komade počasi, na nekaj malih ploščah in na eni kompilaciji. Skorajda vsako stvar za drugo založbo. Prvenec je zbral večino teh posnetkov in jim dodal še tri nove. Zvok, ki nam ga predstavijo, je lahko namerno poenostavljen in čist; možno in tudi bolj verjetno pa je, da fantje preprosto niso imeli denarja za dodatno »barokiziranje« posnetkov. V seštevku pa je Suburban Light eden morda najbolj netrendovskih albumov, ki krmari po vodah tonalnega, spevnega, popularnega in retro chica. In The Clientele delajo eno najbolj obskurnih pop godb, kar si jih dandanašnji lahko sploh predstavljamo. Ni strahu, da bi jih vzljubile množice. Zato pa se jim klanjajo kritiki.

»Suburban Light ni nostalgičen, je anahronističen album. Je takšen, kakršnega ne bi več smelo biti možno posneti, ne da bi zvenel kot zgolj raziskava ali pastiš. Toda če naj bi ti komadi posnemali glasbene junake, so za moje pojme popolnoma zgrešili cilj,« meni kritik Glenn McDonald in nadaljuje s precej drzno napovedjo. »Ta album ni le nenavaden in navdihnjen, temveč tudi pomemben. (...) Nekoč se bomo ozrli nazaj ter rekli, da so se ravno tukaj začele subtilne, a prodorne spremembe.« Skupaj s še nekaterimi takšnimi drobnimi, a pomembnimi dejavniki, ki jih prispevajo drugi avtorji, kot so Guided by Voices, Travis in Jeff Buckley, naj bi, po McDonaldu, The Clientele nehote pomagali ustvariti neko novo, v prihodnost segajočo, zatorej za zdaj še neznano obliko popularne godbe.

»Poudari svoje pomanjkljivosti,« bi lahko povzeli slogan, ki ga z delom izžarevajo The Clientele. Bas in bobni, kitara, občasno nekaj tolkal ali harmonij: to je preprost zvok, na katerega stavijo. Včasih spominjajo na the Byrds, the Velvet Underground, britanski pop šestdesetih. Glas Alasdairja Macleana je zelo netrendovski, nenavadne barve, precej nosljav, a hkrati prijeten, domač. In seveda zelo razpoznaven, tako da bi težko našli ustreznejšo barvo glasu za poudarjanje melanholije, v kateri dihajo vse pesmi. Nikjer ni navedeno, kdo je produciral album, a kdorkoli je bil, je dobro opravil posel. Poudarjeni so srednji toni, izpostavljen je zasanjan, neagresiven glas, edine zvočne efekte najdemo v predzadnjem komadu, As Night Is Falling. »Surovost« zvoka je strnjena v njegovi preproščini - in s to formulo zlahka udari vsa silovitost občutkov.

Katarina Višnar