DEMOLITION GROUP

Bič, luč in upanje

Dallas, 2001

Tokrat so se Demolition Group z novim izdelkom pojavili brez posebnih najav, povsem v nasprotju s preteklim zganjanjem medijskega trušča in zadovoljnim opazovanjem njegovih učinkov. Zdi se, da so se vprašali, koliko so pravzaprav vredni brez medijskih manipulacij, kaj se zgodi, če vse prepustijo inerciji ...

Bič, luč in upanje pomeni vrnitev predvsem k sebi, temu, kar želijo narediti za svojo dušo. Brez pomoči estradnih eminenc, tolkalskega zbora in remiksov, kar je vse v veliki meri krojilo zvočno podobo prejšnjega albuma Neovangelij in bilo obenem izvrsten razlog za natančno odmerjanje vzbujanja pozornosti. Demolition Group so tokrat v ospredje postavili spontanost tudi z manj izdelanimi pesmimi, raje so prepustili glasbi, da 'govori' neposredno iz njih. Res govori le Goran Šalamon, eden tistih, ki slabosti učinkovito obrne sebi v prid. Vsa njegova robustnost v interpretaciji podpira vsebino, nekje prevzetno držo, drugje ranljivo, skoraj nežno naravo, v vsakem primeru pa iz njegove poezije veje neponarejena želja. Še toliko bolj izražena z obilno, nerodno pojavo, ki se obiskovalcu katerega od njihovih koncertov zlahka obudi tudi ob poslušanju plošče.

Njegov prispevek je nadvse urejen, verzi v strogih rimah se prilegajo osnovni melodiji. Drugi so v ozadju, zdi se, da je glasba podrejena petju. A to ne pomeni, da teče prosti tek. Skupina se odlično znajde v vseh slogovnih in dinamičnih razsežnostih, zlahka preskoči iz žgočega rockovskega drnca v nežno obiranje strun baladnega tipa, v ska poskočnici okusno doda pihala, za obvezna nostalgična čustva seže v sproščena petdeseta leta. Vse zaokroženo in prežeto z razpoznavnim glasbenim pečatom Demolition Group.

Če so bili pred leti vzor medijske manipulacije, bi si želel, da bi sedaj postali širši vzor glasbene samostojnosti. Da bi se nadobudne skupine najprej posvetile lastnemu ustvarjanju in se šele nato ukvarjale z vsemi nujnimi promocijskimi dejavnostmi. Potem bi morebiti dobili še kak tako razpoznaven izdelek, kot je Bič luč in upanje.

Janez Golič