Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: SKAbina

DROPKICK MURPHYS

Sing Loud, Sing Proud

Hellcat, 2001

Ali ste že slišali, da je punk mrtev? Pa se strinjate s tem? Če se, potem zagotovo niste slišali Dropkick Murphys. Ti potomci irskih in škotskih priseljencev v Boston so v borih petih letih uspeli zanetiti pravi vihar: dropkickmanijo, ki za sabo ni potegnila samo zapriseženih punkerjev, ampak tudi ljudi, ki jim punk ni najbolj pri srcu.

Pa poglejmo, v čem je njihova skrivnost! V bistvu je zelo preprosta. Fantje, ki so odraščali ob punku, rocku, keltski folk glasbi ter hardcoru, so vse to edinstveno združili v hrupno in kaotično, a kljub temu zelo melodično, poslušljivo in plesno mešanico, ob kateri je zelo težko ostati ravnodušen. Pri vsem tem jim uspeva igrati punk v pristni angleško-irski maniri, kar, priznajte, ameriškim bendom uspe zelo poredko.

V preteklosti so Dropkick Murphys izdali dva albuma in številne male plošče, Sing Loud, Sind Proud pa te predhodnike absolutno presega. Prvotna postava benda se je razrasla v septet. Dodali so dude, mandolino in kovinsko piščal, ki so se kot gostujoča glasbila pojavljale že na prejšnjih ploščah, zamenjali pa so tudi pevca in kitarista. V novi postavi pa so Murphiji še bolj divji, odločni in boljši kot kdaj prej! Po zaslugi novih instrumentalistov, predvsem dud seveda, pa je še izrazitejši in močnejši vpliv keltske tradicije.

Že uvodna navijaška himna For Boston določa razpoloženje, ki se nadaljuje ves plošček: mrakobo delavskega vsakdanjika radirajo Murphyji z radoživostjo irskih pubov, navijaško predanostjo in vero v složnost delavskega razreda, prijateljstvo, zvestobo ter plemenitost kot orožja za izboljšanje družbe. Socialna nota, predanost ciljem delavskega razreda in pa pravšnja mera optimizma so pri Murphijih zelo močni. Vse to jim daje silno energijo, s katero in iz katere je ustvarjena njihova glasba.

Vodilno vlogo imajo še vedno kitare. V hitrejših, bolj punkerskih komadih jezno grmijo, kadar se klanjajo keltskim vplivom, so razigrano nežne ali pa ob podpori predvsem bobnov in dud ustvarijo zvočni kaos, iz katerega se Murphiji rešijo s tako lahkoto, da sploh ne boste opazili, kdaj je vaš slam dancing mutiral v irski jig. Melodije so tako nalezljive in spevne, da se glasilke aktivirajo kar same od sebe - in zagotovo jih boste požvižgavali naokrog še kar nekaj časa.

Sing Loud, Sing Proud je kot besneč orkan z občasnimi jigovskimi zatišji. Dropkick Murphys pojejo glasno in ponosno, kar se le da. In če vas tole besedilo ni prepričalo, da punk morda le ni tako mrtev, kot pravijo nekateri, vas bo zagotovo Sing Loud, Sing Proud, ko ga boste slišali!

SKAbina