DRUMS and TUBA

Vinyl Killer

Righteous Babe Records, 2001

Moram priznati, da res ne vem, kaj bi naredil, če vsake toliko ne bi križal pota z bendom takega kova, kot je trio Drums and Tuba. Saj veste: odkrit, vesel in »nezafilozofiran« bend. Tak, ki na koncerte privabi staro in mlado: od punkerja, »deadheada«, jazzerja, »elektronikarja« do »odtujenega« tovarniškega delavca v zakotnem ameriškem mestu, ki se je nekega večera odpravil v lokalno gostilno in še dokaj trezen na koncu priznal, da sicer ne »šteka«, kaj igrajo, a zvočno znajo pritegniti njegovo pozornost. Ha, če ti tako pripombo nameni kdo, ki raje »zabija« steklenice piva na ograjeni oder, ker mu muzika že malce »najeda«, mora biti to prava čast. Kaj pa hočeš drugega, če že kar nekaj let »pluješ« po izrazitem podzemlju in si za kreativno okolje izbereš prečastiti »pijansko odpadniški« Teksas. Prav. Trio Drums and Tuba si je sicer dandanes razširil okolje še v newyorško multi-kulti fuzijo, a »trda roka« juga jih spremlja že od leta 1995, ko so začeli razkrivati svojo drugačnost.

Prav iz teksaškega razvrata, ki so ga v mladosti okusili po raznoraznih punkerskih in rockovskih bendih, so si priskrbeli pravo mero hedonizma in prostega entuziazma, zgrajenega seveda na ideji »naredi sam«, ter kot glasbeni samouki docela spoznali vse skrivnosti glasbila, ki jim »služi«; to je omogočilo blage »porodne krče« ob prehodu v raziskovalne in eksperimentalne vode. Sprva so bobnar Tony Nozero, pihalec Brian Wolff ter kitarist Neal McKeeby poskušali zgraditi avantgardni kolektiv pogrebnih koračnic, a po spoznanju, da ponuja bogata domača fonoteka preveč različic za manipuliranje in da postaja sempler že nezamenljiv pripomoček za širitev, je uvodna ideja dokaj hitro padla v vodo. Postali so namreč še precej več, kot zgolj še en lokalni bend, ki vsak večer v Austinu omamlja in hipnotizira razgrete glave podivjanih mladcev ter si celo še sam plačuje »špile«, morda le včasih pobere miloščino v podobi zaboja piva in drobiža za preživetje. Ne, ti časi so preteklost, saj so dandanes Drums and Tuba že pravi mali kult, ki je obredel vso Ameriko, požel bučno odobravanje celo v Knitting Factoryju in v šestih letih izdal že štiri velike plošče, kopico malih plošč ter »kompiliranih« zvočnih prispevkov. Če pa še ni dovolj, lahko dodam, da jih trenutno v varstvo »prevzema« založba Righteous Babe Records, katere šefica je zanimivo gostobesedna »kantavtorica« Ani DiFranco.

A vse to je - kot dokazuje tudi nova plošča primernega naslova Vinyl Killer - povsem nepomembno. So predvsem podatki, ki nam prav nič ne povedo o sami zvočni izpovedi kolektiva; ta je zavajajoča, kar se le da. Pravzaprav je njen glavni adut tisto, čemur bi lahko kratko malo rekli neobremenjenost, sposobnost »žuranja« pozno v noč in pristna ljubezen do same glasbe. Vse drugo je povsem sekundarnega pomena. Drums and Tuba so se namreč prostovoljno odločili, da sploh ne nameravajo ustvarjati česa, kar bi bilo izrazito originalno in unikatno, temveč se predvsem posvečajo sami pesmi, njeni strukturi in vibraciji, kot jo pač zaznavajo. Na srečo jim uspeva neverjetno dobro, saj že nekaj časa nisem zasledil benda, ki bi tako zrelo in specifično ohranjal barvitost, vitalnost in svežino zvočne ponudbe. Pa naj bo ta še tako čudna in nedoločljiva - v tem sta bržkone njena največja moč in čar. Komadi te lahko pripeljejo do razpoloženj, ki mešajo veselje in zmedenost prav s tem, ko igrajo na karto popolne dostopnosti in antiintelektualizma. S tem vsekakor stopijo tudi v stik z več različnega poslušalstva. Naj bo navdušeno nad jazz fusionom Milesa Davisa, uživaškim surfom, kozmičnim progresivnim rockom, punk rockom, zabeljenim funkom s priokusom New Orleansa, elektroniko ali pač dubom.

Zato ne preseneča, da je sama glasba izrazito ritmična. Pravzaprav lahko vsa glasbila nizajo tako ritmične kot melodične dele. Denimo, tuba lahko nadomesti basovsko linijo ali pa kitara postane tisti faktor, ki podaja ritem, v naslednjem trenutku že preskoči v melodijo - ali pač opravlja oboje hkrati. A da ne bo kdo pomislil, da imamo opraviti s studijskim bendom. Ne, le zelo močan poudarek namenijo »živemu semplanju«, igranju z efekti in ustvarjanju zvočnih zank, ki jih nenehno spremljajo na poti »jam sessiona«. Tako lahko skupina prosto potuje z zvočnim tokom in v vrelišču kreativnih idej, napetosti in energije gradi izrazito poln ambient. Včasih celo do te mere, da se samo začudeno vprašaš, kateri od zvokov sploh pripada kateremu od glasbil.

Danijel Mežan