ELECTRELANE

Rock It To The Moon

Let's Rock! Records 2001

Prvenec Rock it to the moon brightonskega »all-girl« kvarteta Electrelane prinaša godbo, ki bo razveselila vse obiskovalke slivniških plesov čarovnic in podžgala njihova omela. Kajti vse drugo, kar prinašajo »jezne« in »neodvisne« punce v mainstream godbi, je v resnici zgolj in nič drugega kot prazno blebetanje. In to je slab identifikacijski model, primerov zanj pa je nešteto. Istočasno pa je feministična – recimo ji – klasika v današnjih časih postala deležna posmehovanja na vsej fronti, ker se bere kot nerganje nepotešenih babnic. Kako fino v to sede naš zadnji referendum, je odveč poudariti.

Electrelane so resda zakoličile delovanje na temelju nekega, še kar politično obarvanega kreda. Dandanašnji to nikakor ni zadeva, ki bi bila »in« v popularni glasbi. Toda ob bok politično pobarvani viziji so postavile godbo in celostno podobo, ki že v samem startu terjata spoštovanje. Prvenec morda niti ni toliko deležen hvalospevov, kot je deležen trdnega kritiškega spoštovanja. Od novink namreč ne bi kar tako pričakovali tolikšne doze zrele eksperimentatorske samozavesti in toliko dokazov, da se punce v studiu očitno dobro počutijo in znajdejo. Studio zanje ni le kraj, prostor, temveč tudi instrument, orodje. Na prelomu tisočletja smo tako končno dobili pravšnjo negacijo dve desetletji stare opazke Briana Ena, da smo ženske v studiu pač bolj izjema kot pravilo in da je studio pač po sili razmer domena moških.

Glasba Electrelane je pretežno instrumentalna in se dogaja večinoma pod površjem bežnega poslušanja. Je izrazito večplastna in v dolgih amplitudah niha med komaj slišnimi zvokci ter glasnim, a dobro nadzorovanim razbijanjem, v katerem še odmeva surova punkovska energija. Punce jo koncentrirajo v enoinpolminutno Spartakiado in raztegnejo v nekaj desetminutnih epov.

Da bi se izognile pastem glasbene industrije, so Electrelane ustanovile založbo Let's Rock! Records, katere poslanstvo je delno tudi »promocija in krepitev ženskih moči na vseh področjih glasbene industrije«. Da je Electrelane, sicer deklariranim feministkam, sporočilnost pomembnejša od ličil, govori tudi posvetilo prvenca 34 ženskam – med njimi so pesnice in pisateljice, rokerice, aktivistke za pravice žensk, lezbijke in celo dve poslanki angleškega parlamenta. Pravzaprav si ne morem predstavljati, da bi kakšna rokerica v Sloveniji hotela posvetiti ploščo kateri izmed naših poslank; to me žal spomni na duhovno slabokrvnost in apolitičnost domačega ženskega 'rokenrola'. Electrelane pa v nasprotju s tem dokazujejo, da je glasbeno kvaliteto moč iskati tudi z jasno politično držo.

Katarina Višnar