HEINO ELLER

Neenia

ECM New Series/Statera, 2001

Glasba Heina Ellerja pomeni most med izročilom glasbene tradicije 19. stoletja in novo glasbeno govorico, ki se je razvila v petdesetih letih 20. stoletja. Za življenja je slovel kot priznan skladatelj in violinist, danes pa je znan bolj kot domnevni oče sodobne estonske glasbe, saj so se pri njem učili tudi skladatelji Lepo Sumera, Eduard Tubin in najslavnejši med njimi, Arvo Pärt.

Rojen v estonskem mestu Tartu, se je Eller po univerzitetno znanje odpravil v Sankt Petersburg, kjer se je vpisal na študij violine in prava. Na konservatoriju je bil deležen tradicionalne instrumentalne izobrazbe z izrazitim ruskim in skandinavskim vplivom. Oboje je razvidno tudi iz njegovih skladb, saj jih večina vzporeja z deli Sibeliusa, Griega in Skrjabina. V sebi združujejo folklorne elemente estonske glasbene tradicije, simfonično glasbo in severnjaško mistiko.

Kot violinist je dobro poznal godala, napisal je več godalnih kvartetov ter violinski koncert. V njih je njegov osebni slog v tradicionalni skladateljski govorici prišel najbolj do izraza. Njegova glasba je obenem izrazito elegična, na trenutke romantično razburkana, vendar pa vseskozi obvladano simfonična.

Plošča, poimenovana Neenia po eni izmed Ellerjevih skladb, predstavlja skladateljevo zanimivo osebnost z deli Neenia (1928), Elegija (1931), Lirična suita (1945), Pet del za godalni orkester (1953) in Simfonietta (1965-67). Njihova skupna nota je elegično občutje kot odsev sodobnega zgodovinskega dogajanja (nemška okupacija, smrt skladateljeve žene) ali v spomin preminulim prijateljem, kot denimo Neenia, ki jo je Eller posvetil prijatelju Johannesu Arru. V zgodnjih delih je ta elegičnost nedvomno vezana na romantično izročilo: človeku ljubo trpljenje in sladko melanholijo, ki se kasneje poveže z osebnimi tragičnimi izkušnjami in postane ostrejša, z impulzivnimi vstopi solističnega glasbila (večinoma violine) ob izraziti podpori v basu in vseskozi elegično uglašenem razpoloženju. Tudi če si je Eller v nekaterih od Petih del za godalni orkester dovolil biti nekoliko veder, zvenijo te pasaže bolj kot protiutež prevladujočemu melanholičnemu razpoloženju, obenem pa jih je združil s folklornimi glasbenimi elementi, ki so postali v tem času ponovno pomembni spričo nacionalnega prebujanja.

Glede (ali ne glede) na vse naštete značilnosti je Heino Eller eden najpomembnejših predstavnikov estonske glasbe, ta CD pa še en prispevek k spoznavanju glasbe 20. stoletja izven srednjeevropskih meja in s tem prispevek k razširjanju obzorja glasbenih ljubiteljev in rušenju modnih klišejev, ki žal soobstajajo tudi z najsodobnejšimi tokovi sodobne glasbe.

Marina Žlender