ESMA – QUEEN OF THE GYPSIES

Chaje Shukarije

World Connection/Nika, 2000

Ko so me pred kratkim nekje na tujem vprašali, če je bila na primer Esma Redžepova v enaki meri popularna po vsej nekdanji Jugoslaviji, sem sicer moral priznati, da na Slovenskem bržkone ni imela množic vnetih oboževalcev, toda občinstvo jo je znalo ceniti. Pa ne zato, ker bi bila makedonska Rominja, temveč zato, ker je izredna pevka. Kaj izredna – pravi čudež!

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj pevka njenega formata ni naredila bolj odmevne kariere ne v lastni domovini ne na tujem. No, ne da bi dajal vnemar njene uspehe in izpričano odmevnost, toda če vse skupaj prenesemo na domet, ki ga imajo prodani nosilci zvoka, ugotovimo, da je pravzaprav pela predvsem glasbenim sladokuscem. Predvsem pa svojemu, domačemu občinstvu. Prav.

Ko so tujci začeli spoznavati nekdanjo Jugoslavijo tudi z njene mračne plati, so se – bržkone zaradi slabe vesti – nenadoma »spomnili« tudi njenih »zakladov«. Bregović je to rasistično svetohlinstvo genialno unovčil, drugi niso imeli takšne sreče. In če ni šla gora k Mohamedu ... Priznam, da ne vem natančno, kdo stoji za projektom World Connection, toda že po prvem srečanju z njim mi je bilo jasno, da gre za proizvod lepe duše. Kulturno pokroviteljstvo se jasno kaže v tem, da najdemo na ovitku vzneseno spremno besedo domorodca Ljuba Cvetanoskega v dominantnih evropskih jezikih, ne pa tudi v makedonščini ali romščini. Še bolj pa bržkone v tem, da se Evropejci brez zavor utapljajo v eksotiki tega divjega sveta in njegove prvinske (beri: divje) kulture. Tako pač gre to.

A se lepa duša v svojih katarzičnih blodnjah vedno tudi ušteje. Tista neponovljiva fascinacija resničnega, ki se skriva v zrnu glasu, neobvladljivih melodičnih in melizmatičnih finesah ter ritmičnih vozlih, predrzno sesuva vnaprejšnja pričakovanja zahodnjakov. Esma Redžepova, Ansambel Teodosievski in domači mojstri, kot sta Medo Čun in Todor Zavkov, spletejo mrežo, v katero se kot na limanice ujamejo še tako »nedolžne« pokroviteljske duše tega sveta. Spletli so namreč takšno mojstrovino, ki založbi ne bo navrgla cekinčkov. In se prav nič ne razlikuje od tega, kar diva in mojstri počno v domačem zakotju že leta in desetletja: v svojo zgodbo vpletajo različne svetovne (z)godbe. In jih uživajo v lastnem miru. In jih briga ... Dokler se ne vmešajo višje sile ...

Rajko Muršič