Letnik: 2001 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

FEO & THE SCHMIDT'S

IX. korpus delicti

Nika/Pasadena, 2000

Očitno se po zaprašenih kotih, predalih in podstrešjih, pa tudi po policah različnih slovenskih studiev še vedno valjajo številni magnetofonski trakovi z glasbenimi vsebinami, ki so najmanj dragocen dokument o bogatem dogajanju na tukajšnjem prizorišču v minulih desetletjih. Že nekaj časa je znano, da je dolgo veljavna domneva, kako je bila slovenska popularnoglasbena scena uborna, le utvara. Ustvarjena je bila na podlagi površinskega opazovanja in ozkih pogledov, ki so marsikaj, kar se ni ravno z vso agresivnostjo pojavljalo v medijih ali pa se ni skladalo z velikokrat sektaškimi zasebnimi okusi, preprosto spregledali, velikokrat tudi zavestno ignorirali. Ignorance so bili še posebej deležni mejni projekti, poskusi in posamezniki. Ti so ostajali praviloma zabeleženi le na samozaloženih nosilcih zvoka. In celo zdaj, ko se ti zapostavljenci z več kot desetletno distanco odkrivajo kot dragocen prispevek k bogati podobi slovenske popularnoglasbene ponudbe nekega obdobja, se pogosto zgodi, da postajajo njihova minula dela spet dostopna zgolj z njihovo lastno pobudo in produkcijo.

Lep primer opisanega je prav album IX. Korpus delicti. 15. junija letos je minilo deset let od nastanka posnetkov, ki jih vsebuje, in samo nekaj mesecev od njihovega izida na albumu, ki končno izpolnjuje vse ustrezne standarde za javno predstavitev. Oskrbeli so ga izvajalci sami v sodelovanju z založbama Pasadena in Nika ter ob pomoči še nekaterih. Od 10. do 15. junija 1991 so pesnik in v tem primeru tudi pevec Ivan Volarič Feo ter glasbeniki – saksofonist Primož Schmidt, klaviaturist Jože Zupan, basovski kitarist Ratko Gaćeša in tolkalec Vlado Sklale – snemali v legendarnem studiu Činč, pri nekaterih skladbah jim je pomagal še kakšen gost. Snemali so glasbo, ki je v različnih kombinacijah v celoti njihovo delo z različno poudarjenim avtorstvom, ter besedila, ki so v glavnem značilne, nekatere že prej znane Feove pesmi; eno izmed besedil – in to v španščini - je namreč prispeval Jadran Sterle. Seveda je bilo samo snemanje in uporabljeno zvočno gradivo rezultat desetletje trajajočih druženj, prijateljevanj, lastnih glasbenih poskusov in pustolovščin ter sodelovanj, izmed katerih jih je nekaj malega zabeleženih na kasetnih (samo)izdajah ali izdajah pri neodvisnih založbah, kakršno je takrat recimo vodil tedanji ŠKUC, nekaj več pa morda na še ne odkritih trakovih. Nesporna večina pa se jih je dogodila za vedno minljivo: ob priložnostnih »happeningih«, neformalnih in zasebnih skupnih igranjih ali celo kar na ulicah, kjer je bilo mogoče konec osemdesetih let pogosto videti saksofonista Primoža Schmidta. Jasno pa je, da je poleg opisanega omenjene glasbenike družila še skupna senzibilnost, ki ne glede na samo glasbo daje temu albumu poseben šarm. Ne zgolj po sodelujočih, po času nastanka in po glasbeni vsebini – tudi po duhu časa, ki ga je ob poslušanju včasih mogoče kar otipati, je to zanimiv dokument, ki se lahko po pomenu postavlja ob bok kakšnemu ponatisu zapuščine Begnagrad; če ne drugega, dodaja podobi, ki so jo ustvarili takšni ponatisi, do sedaj zabrisane poteze. Ter seveda obvezno budi tudi kakšno nostalgijo: nostalgijo za časom, ko se je iztekalo neko posebno obdobje tega kulturnega in širšega okolja in ko je nekaterim še uspelo sestaviti in zapisati drobce tistega, kar je potem sčasoma minevalo in se pretvarjalo le še v glasbeni in širše kulturni spomin. Temu je z izidom tega albuma dodana vsaj še ena otipljiva zvočna ilustracija: Feo and The Schmidt's torej, kot so se sami slišali junija 1991, s programom trinajstih, morda celo petnajstih uglasbenih pesmi, ki jih je napisal ali le povedal Feo, v velikokrat zelo ambientalnih, rahlo jazzovsko ubranih uglasbitvah Primoža Schmidta, Jožeta Zupana, Ratka Gaćeše in Vlada Skaleta.

Zoran Pistotnik