FIREWATER

Psychopharmacology

Jet Set, 2001

Če so njegove pesmi sedaj močneje uokvirjene v tradicionalno obliko in za povrh okleščene klezmer vplivov, je Tod A s pomanjšano zasedbo Firewater toliko bolj poudaril vsebino. Naslovna pesem zapomljivega refrena povzema osnovno zamisel albuma: vseh tegob nas bodo rešili medicinski postopki in antidepresivi! A koncept je mnogo širši, končno ima Tod dovolj razlogov za nezadovoljstvo, še vedno pa raje sprašuje in opisuje, kot da bi ponujal moralno obarvane odgovore. Nekaj smrti njegovih bližnjih in prekinjena pogodba z Universal odsevajo v besedilih in interpretaciji na simbolnih ravneh, so posplošeni in prevedeni v luciden komentar različnih občutij nelagodja in razočaranj. Najdlje gre v Man With The Blurry Face, kjer se kot oddaljen odmev Cop Shoot Cop poslužuje ciničnega opisa ameriškega sna. Nadvse povprečen, neopazen moški, ki mu dnevi tečejo brez posebnosti, vsi pretresi prihajajo le iz časopisov in televizije, nekega dne prekine mrtvi tek, vzame usodo v svoje roke in pokonča svojo družino. Drugje je Tod s petjem lahko umirjen, celo sladkobno zapeljiv in nevarno patetičen, vse to, česar pri njem v preteklosti nismo bili vajeni. Ponekod se je odrekel napetim glasilkam, zapoje s sproščenim glasom. Vendar v teh trenutkih izpoveduje neprijetne teme. V Fell Off The Face Of The Earth, spremljani s sitarjem, in v She's The Mistake poskuša pozabiti njen samomor, v skrbno aranžirani baladi Black Box Recorder opisuje občutke potnikov, ko strmoglavlja letalo, v 7^th Avenue Static, ki bi zlahka sodila na prejšnji album The Ponzi Scheme, šteje vse zgodovinske zmage kot poraze. Za dobro protiutež skrbijo udarnejša, vokalno izdelana Car Crash Collaborator, preprosta, skoraj nirvanistična Woke Me Down in naravnost posesivna Get Out Of My Head s kitarsko melodijo, ki se zaplete v možganske vijuge in se je težko 'rešimo'. Edina slabotnejša je Bad Bad World, zapeta v duetu z Jennifer Charles iz Elysian Fields, z že neštetokrat prežvečeno »loosersko« izpovedjo slabega dekleta in slabega poba. Vendarle, devet dobrih, če ne odličnih pesmi z eno izjemo zadošča za zelo dober končni vtis in potrditev Todovih ne le glasovnih kvalitet. Po vrnitvi k majhni neodvisni založbi Jet Set si je lahko privoščil popolno svobodo pri ustvarjanju albuma, zrisal je ovitek, posnetke produciral, sam izbral člane skupine in goste.

Ne morem se otresti vtisa, da bi album ob močnejši promociji, na primer velike založbe, našel pot do širšega poslušalstva. Tako pa bo, se bojim, spet pristal v rokah maloštevilnih ljubiteljev. Mogoče je tako še bolje.

Janez Golič